Kajuhov opus na spletu

Ni res, ne morem verjeti

vestem tem zloglasnim,

da spet bo tako kot pred dvajsetimi leti.

Ne, ni res, ne morem verjeti …

Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje,

da bomo pobijali vse, razrušili vse,

mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina,

in da bomo jutri divjali s peno

krvavo na ustih.

Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles.

O, ne … o, ne …

Kako sram me je …

Povsod tema na potih lega,

a človek se skoznjo rine,

tava, hodi, dokler

v nesrečno brezno ne zablodi.

V barakah si rodil se, v nizkih kočah,

v kleteh te spočela je mati,

med bobnenjem turbin …

Rojen si bi v zatohlih mračnih izbah,

ki so še vse bolj mračne kakor temne zimske noči.

V bedi si rodil se tam nekje na kmetih,

v zadolženem bednem domu kmeta – hlapca,

v domu, ki ni več dom, je le še pribežališče

manjvrednih in teptanih.

Tam si rodil se, tam, kjer rože ne cveto,

kjer zdravja ni, ne kruha,

tam, kjer ni veselja,

tam, kjer ni boga.

Očetje v črnih fabrikah, v glažutah,

rudnikih, kamnolomih

in po njivah v žuljih ječé.

Sama, čisto sama te je rodila mati

nekje med razpadlimi zidovi.

Sama in z bolestjo in z ljubeznijo te je rodila.

Preklel te je nekdo ves suh in bled.

in takrat je zaihtela mati,

tista mati, ki si ji kri sesal

iz njenih prs.

Ves star si, otrok slovenski,

kakor mislec si in ves tih,

zaznamovan s krvjo očetov svojih.

Ti nisi tak kot drugi so otroci.

in smeha ne poznaš, ves tuj ti je,

kakor dežele daleč, daleč na zahodu.

In vendar si ves naš, si otrok slovenski,

ki stopaš na shojena življenja pota.

Potnik si, ki hodiš po cestah,

zaznamovanih s krvjo in delom …

In te vodijo v glažute, rudnike,

fabrike, v plavže in k domači grudi,

k zemlji, ki jo ljubiš, k zemlji,

ki ti reže grenak kruh življenja.

In tu boš zdaj, v glažutah, temnih rudnikih,

fabrikah, kamnolomih

in na zemlji rodni boš moral kot hlapec trpet,

kakor oče tvoj prej trideset krvavih let …

Hodil je po ulicah in se smejal,

venomer smejal.

Poljubljal plotove in šipe

ogromnih izložb.

Otroci pa so ga dražili

in se mu smejali.

.Ves razgaljen je hodil okrog,

nihče se ga ni usmilil, niti bog.

Govoril pa ni ničesar, le smejal se je,

smejal, smejal,

kot da bi bil najsrečnejši na svetu.

Slednjič pa ga je orožnik z medaljo odgnal.

Srečal sem potnika brez desnice,

suhega, krvavega,

v očeh je nosil

nekaj skrivnostnega,

z levico pa lajno vrtel.

Gledal me je s topim pogledom,

nehal je lajno vrteti

in stegnil levico naproti

in čakal od mene daru.

Obstal sem, zatisnil oči …

On pa je prosil, brez nehanja prosil.

Pravil mi je o mladosti, ljubezni in sreči

in o prejšnjih dneh …

»Gospod, pomagajte, v tovarni sem izgubil roko«

in stegnil je zopet levico,

od lajne ožuljeno vso.

Šel sem naprej, reven kot on,

za eno spoznanje sem bil bogatejši.

On pa je zrl za mano s tistimi očmi

in si gotovo mislil, da sem

največji skopuh na svetu.

Jaz nimam ljubice kot vi:

našminkane in z biseri okrog vratu,

moja ljubica je delavka

in dan na dan močno trpi.

Jaz nimam ljubice kot vi:

odeto v svilo in škrlat,

ona mora le drugim svilo prat,

a jaz imam jo rad, vseeno rad.

Jaz nimam ljubice kot vi:

z belimi voščenimi rokami,

ki prstan jih krasi,

moja ljubica črne, žuljave ima dlani.

Jaz nimam ljubice kot vi:

navajene na čokolade, majoneze in bonbone,

moja ljubica le dela vse, vse dni

in za boljše dni z menoj trpi.

Imam jaz ljubico boljšo kot vi,

od vas take nihče ne dobi!

Čeravno nima belih rok

in okrašen napudran vrat,

jo ljubim in imam močnó jo rad

in sem vesel, ko me od dela trudna vsa

objame z onimi poštenimi dlanmi.

Veš, so dnevi, ko mi je zelo hudo,

tako, da bi zajokal,

da potočil solzo bi za vse ljudi,

za vso zemljo, ki mre v krvavih krčih.

In zadnjič čital v pesmi sem,

kako je pesnikom težko,

kako po poljih cvetnih hodijo,

v solzah si dev želijo.

In veš, jaz sem temu

se tako smejal,

čeprav mi ni bilo do smeha,

čeprav še bolj sem žalosten postal.

Ne bom Ti tega pravil, kako je zdaj pri nas.

Saj itak veš, da narod hlapca smo Jerneja.

Otroci plahosti, ponižanja, molčanja.

In da pravice ni pod starim nebom.

Le to bi rad Ti na uho povedal:

da so ondan doma nas vse razgnali,

ko smrti Tvoje dan smo praznovali …

In da rdeči nagelj Tvoj ljudje so vrgli na smetišče.

Oprosti, Cankar, da smo taki v dolini Šentflorjanski,

katerim pel si pesem zagonetno o svobodi,

za k’tere živel si in od gladu umiral.

Še to bi, Cankar, Ti v tolažbo rekel:

Da ni še nas razkrojil časa strup,

da vriskanja beseda še živi.

S solzami v očeh

sem Cankarja čital, čital.

Pil sem ga kakor otroci,

.ki materam pijejo mleko iz prs.

»Sin moj, žandarji so prišli –

preiskava …«

Odložil sem knjigo – z obraza solze

so kapljale na njo.

»O, saj ni nič hudega, mama!«

Žandarji so v skrinjah iskali,

v predalih iskali

in v knjigah.

»Stran, gobavci, proč od teh mojih stvari,

bi zakričal …«

S solzami

v očeh

Majakovskega

pijem

pijem,

ne

čitam,

pijem ga kakor otroci, ki materam

pijejo mleko iz prs.

»Sin moj,

žandarji

so zoper

prišli

preiskavat …«

Odložil je knjigo

z obraza so solze kapljale na njo,

z obraza.

O, saj ni nič hudega, mama,

žandarji preiskali so

pregledali

skrinje,

predale,

omare,

in gledali

v

knjige

so

kakor teleta.

Stran  gobavci,

proč

od teh

mojih svetinj,

bi zakričal …

Potem bi me gnali v

okovih

skoz mesto.

Mati me gleda in vsa vztrepetava,

jaz nisem zakričal.

V purpurnem okvirju pa

Marx se žandarjem bridkó

je nasmehnil …

Mêdlo ob grobih lučke gore,

tupatam še krizanteme

plahoma v vetru jeseni stoje,

dušam mrtvim pa pojo zvonovi.

Vse je črno. Par očes zajoče.

In nato obredi stokrat ponovljeni:

Svete pesmi in gospoda sveti blagoslov.

Potem je vse končano: več nihče ne joče …

In tako je vsako leto:

Svečke, krizanteme, petje in objokani ljudje,

gospodov blagoslov za mrtve, ki pod zemljo spe,

še včasih govori in maše pete.

Moja žalost pa je večja

od obredov žalnih,

moja bol je težja od parad teh črnih.

Kupil svečko bom,

vso noč prebdel in prosil bom

za žive in mrtve ljudi,

za žolte in bele ljudi,

da več ne bili bi zveri.

Za tisoče mrtvih ljudi

potočil bom solzo nocoj.

Gospod kaplan mi večkrat

je o Tebi v šoli pravil

in rekel je, da dober in usmiljen si,

da si otrokom mnogo lepega napravil.

Veš, name Miklavž je že pozabil,

je žogo Milanu, copate, vlak prinesel,

a prošnjo mojo je odbil.

Jaz sem le to ga prosil, da oče naš bi več ne pil.

Ti, Jezušček, ti me ne boš pozabil?

Vem, da ne boš,

ker tudi Ti si reven bil, kot mi

in veš, da je težko ubogim.

»Zakaj imajo Virbičevi troje krav,
a mi le eno samo,
ki hrane večkrat ji ne damo?«

»Ja, Tonček, Virbičevi so bogati,
So trikrat bolj bogati kakor mi,
se boljše jim godi.«

»Zakaj pa Pirnikovi nimajo ničesar?
Ne krave, krme, niti hleva.
Povejte, dedek, mi zakaj?«

»Ah, tiho bodi, ne sitnari no toliko.
Saj veš, da nas je manj, a njih veliko.
In da je bog uredil to tako.«
– – – – – – – – – – – – – – – – –
Še dolgo v noč je Tonček mislil:
Zakaj pri Pirnikovih nimajo nikoli krme?
Zakaj je bog uredil svet tako?

Čeravno mi je oče pravil,

da k nam ne boš ničesar nosil,

bi te vseeno rad poprosil …

A ne bonbonov, smuči in slaščic,

ne kakor lani kruha in potic …

Snegá nam pošlji, Jezušček, snegá,

da oče dela bo dobil na cesti.

Gospod tovarnar, le za en večer,

za en večer odprite svojih hramov dver.

Samo za en večer

nas peljite v palače vaše,

v vrtove in salone vaše,

smrdljive delavce in žene naše.

Zares, samo za en večer

nam odklenite svojih hramov dver,

da v njih zapojemo si pesmi naše

in do vrha nalijemo s šampanjcem čaše.

Gospod tovarnar, le za en večer

in drugo noč ne bo teh hramov

vaših več nikjer!

Krog in krog sede,

polna dvorana jih je

na levi gospe, napudrane, našminkane,

na desni pa gospodje, v frakih in monoklih

sanjavo v foteljih slone.

In seja se prične.

Zborujejo možje, zborujejo gospe

premodro in učeno.

Oglasil se nek debeluh je,

in je govoril o dobrotah,

o zaslugah društva dobrodelnega,

predsednika hvalil je njegovega.

Vrata se odpro in sluga pravi:

»Neka žena zunaj joče,

vsa drhti in pravi,

da moža je v rudniku ubilo,

da čevljev nima niti kruha, ne obleke

in prosi, če lahko bi ji pomagali za prvo silo.«

»Z vlačugo ven!« In duri se zapro.

Gospe s ponosom se smejo.

Zborujejo možje, modro, učeno

in seja se vrši naprej vseeno …

Sirene tulijo …

Tulijo, piskajo, vriskajo

kot iz žrela se delavci vsipajo,

zgarani stari v mrak hitijo.

Poznal sem jih – bili so nekdaj še mladi,

a zdaj ne razločujem jih.

Vsi enaki, izmučeni, bledi, zgarani,

pogled jim je ves tih.

Sirene tulijo …

Iz jame zevajoče

ljudje se črni vračajo,

kot žrtve podzemlja pláho osamljeni tožijo.

Sklonjene prsi v mrak hite

in dihajo močno, kašljajo, sopejo, hropejo,

dokler jih sile podzemlja za vedno ne stro.

Sirene tulijo …

Črni možje hite onemogli v mrak,

tiho v obupu nemo drve,

v obupu jim srca krvave

in čelo obliva jim curek krvavih srag …

sirene tulijo …

In jaz čul sem

to tuljenje, hropenje,

piskanje, sopenje.

Za vedno se ritem trpljenja in dela

vsesal mi je v dušo

In sovražim ga,

zakaj le eni mučijo se

in trpe …

Mrzla je noč, ljudje po ulicah hite,

v domove, kina, gledališča, na zabave.

Čuj, na koncu ulice nekdo vzdihuje,

ne hiti, on prosi, moleduje,

mraz bolno stresa mu telo.

Obraz njegov upal je in mrtvaški,

gorje, krivica buljita mu z oči,

ki pričata, da mož preživlja revne dni.

Ob zidu siromak tako sloni,

a misli so njegove pri družini,

ki ji je slabše kot živini.

V prhli koči mu žena v krčih porodnih leži,

a krog nje petero dece lačne stoče, bedi.

V mislih teh množice ustavlja, a nihče

ne čuje glas siromaka,

ki žena doma mu trpi,

otroci mu lakajo vsi.

Ure in ure mož čaka, vzdihuje,

a vendar še čaka, ne obupuje.

Potihnil že zdavnaj hrup je, vrvenje,

a mož še vedno na zidu tam …

Sedaj ne prosi, več ne zmrzuje,

dotrpel je.

Kraj njega v mlaki krvi, pač stokrat

zasluženi dinar leži.

S tresočo je roko vrata odpiral,

ves premražen, potrt, jih je spet zapiral,

kot senca se plazil po cestah zakotnih je

in lačen v hiše visoke je stopal,

prosil je kruha, ponujal je rože.

Ves bled se zopet je vračal

v izložbe vabljive je gledal,

pozdravljal ljudi, ki po potih drve,

a vsak dalje gre, jedva, da se nanj ozre.

Ljudje dalje hitijo, a on,

v veži temačni je našel zaklon.

V nebo vzdiguje koščene roké

in usteca razpokana

rada bi prosila, pa se bojé

le plaho v tolažbo: »Kruh, kruhek,« govoré

Kreni, bratec, na pot odrešenja!

Kreni po poti življenja!

Varuj se poti trpljenja!

Vsegá, vsegá imaš, o bratec,

luči imaš za na pot,

z njo osvetlil si pota boš svoja.

In tème imaš

za na pot,

z njo skrival bo svoje slabosti.

Ne straši se poti, o bratec,

vsakdo, ki je hodil po poti življenja,

je našel življenje,

A srečal je mnogo trpljenja.

Bratec, ne straši se tega trpljenja!

Le prižgi si luč

in kreni na pot odrešenja,

le kreni po poti življenja,

ne straši se, bratec, trpljenja …

»Za dva dinarja!«

se je oglasil nekdo

ob oglu hiše.

»Za dva dinarja,

slaščice, mandeljni, fige!«

Pridem do kandelabra.

To je tovariš moj,

sošolec moj, Jakob.

Nič več ni smeha

na ustnicah njegovih

kakor tedaj, ko sva sedela

v šoli in pela.

»Fige, mandeljni, slaščice,

samo za dva dinarja!«

s hripavim glasom

in s težavo izgovarja.

Stopim bliže: »Dober dan, gospod,«

tako tiho prigovarja.

»Slaščic, gospod,« spet prigovarja …

Pogleda me in me spozna;

debela solza mu je po hrapavih

licih zdrknila …

In spomnil sem takrat se vseh

tovarišev iz mladih let,

ki skupaj se igrali smo in žogo bili,

tožili se, pretepali, ljubili,

ki zdaj v delavnicah so vso jim kri izpili,

v tovarnah svojo moč, mladost pustili,

a mi tovariši, smo nanje pozabili,

celo želeli bi, da bi se nam kedaj odkrili.

Ker pač – tako – pozabljamo,

da smo nekdaj prijatelji bili …!

In kupil sem slaščic in fig

za dva dinarja in grem: »Adio,«

a on mi plašno reče: »Servus.«

Ko bil sem daleč že,

sem zopet čul:

»Kupite, kupite, ljudje,

slaščice, mandeljne, fige!

Samo za dva dinarja,

za dva dinarja …«

Videl strašno, grozno sem trpljenje,

rudarjev, delavcev bedno življenje,

nesrečnih mater čul sem krik

otrok ubogih glasen vik.

V obupu stal sem sam med njimi

in vsi smo čakali rešenja.

V strahu upajoč, trpel, živel z njimi,

v trpljenju čakali smo boljšega življenja.

Potrt sem gledal revirje rudarjev bednih,

moči izmozgane, v lica medle.

Poljane gledal sem cveteče,

s potom pognojene brazde.

Fabrike videl sem grozeče

in množice v njih trpeče,

ki mučijo se dan na dan

za kruh, grenak, želján.

O, bratje, prišel čas bo odrešenja,

na tihem sreče te se veselimo.

Konec grenkosti bo tedaj življenje,

okovov starih rjastih se iznebimo.

O, bratje, prišel čas bo odrešenja …

Prihajam. In mati me čaka,

s solzami v očeh.

V temačni izbi moli zame,

prosi zame, ki vračam se iz mesta.

In se spominja, ko bil sem doma,

ko bil sem vesel.

In nisem se vračal kot zdaj,

ves bled, zgaran in onemel.

Vrnil sem se … Mati vzdihuje,

s solzami v očeh me poljubuje.

Pravi, da ne znam govoriti

več z njo.

O, mati, lahko je tebi,

ne veš, le slutiš, kako moram trpet.

A jaz spoznal sem,

kako majhen spoznanja je svet.

Res, ti trpela si mnogo, to vem.

Grenkosti si vžila zvrhan bokal,

trpela si, ko sem odhajal

in srečna si bila ko sem prihajal.

Mene pa vrvež je mesta omamil,

mi strl je dušo, srce mi je ranil.

V naročje se tvoje zdaj vrača tvoj sin,

ki mu je duša polna trpkih bolečin.

Če ljubezen polni ti srcé,

prikrivaj jo ljudem.

Le v srcu nosi sam ljubezen svojo,

ne kaži jo ljudem.

A on, poet, zaklical je v svet,

kako jo ljubi,

zato mora zdaj trpet.

Poln zasmehovanja,

lakomnosti, zabavljanja je svet.

Mar le takrat, če sreče išče si poet?

A ljubi jo vseeno

zakaj, srce poeta je jekleno.

Pomlad prihaja …

Po dolinah in hribinah

bujnih rož je natrosila.

Že vejevje golo s cvetjem je obsula

in naravo tožno prej

v gaj vesel je preminila.

Pomlad prihaja …

A v duši moji cvetja ni,

ni cvetja, ne sladkosti.

le trnje bolno dušo mi prepleta,

ki išče novega življenja sveta!

In našla je nekoga

ki trnje je pobral

in ki ji sladkosti

kupo piti dal.

Pomlad je prišla,

v duši ni več osata in trnja,

z nežno roko ga je nekdo pobral.

In ko pomlad mine

mar takrat spet se vrnejo

v srce mi bolečine?

O, ne, ves čas bo

ljubica pri meni stala

in osat, trnje z

duše moje bo jemala.

Pred tabo v blatu in prahu

kot suženj ječim.

Pripet sem z okovi na tla,

pred nogami tvojimi,

v blatu ponižno klečim

In molim te in ljubim te.

A kadar se vzdignem, da te poljubim,

potrgam okove življenja

in vržem raz sebe jarem trpljenja.

Pred tabo stojim

in ljubim te in gledam te.

In gledam te, in tvoje belo

kipeče telo,

ki mi v objemu drhti

in kakor zefir se svetijo

tvoje nežne oči.

V bolestnem razkošju mi

duša pred tabo ječi.

V objemu dvigam drhteče roké.

Daj, da te poljubim,

daj, da te k sebi privijem

in da pozabim bolesti vseh dni.

A ti ne čuješ … greš … in jaz, suženj

tvoj, spet v blatu in prahu

vklenjen ječim,

in molim in ljubim te,

za tabo drhtim …

Pridi, o draga, da te vidim.

Pridi, da vidim tvoje rujave oči

za katerimi skrivaš nekaj

skrivnostnega, o draga.

Pridi in odgrni mi pajčolan

s svojih ko zarja blestečih oči,

da vidim vse tvoje skrivnosti.

Pridi, draga, da vidim tvoje

bele roké, ki so me božale,

ah, kedaj …?

Pridi, da vidim tvoje nežno telo,

ki vzdrhteva, ko te poljubim.

O, daj, pridi, da te bom videl,

da te bom k sebi na srce prižel,

da te bom ljubil kot še nikoli.

Dolgo, dolgo te nisem videl

In zdi se mi, da več me ne ljubiš.

Pridi, draga, se zde mi minute

ko ure in dnevi ko večnost

ob misli na te.

In čakam te v parku

in nisi prišla,

ah, in moja duša je bolna

tebe, o draga, tebe je žejna.

Mar ne čujete krikov in prošnjá

tamkaj iz daljin?

Ne čujete zamolklo pesem

signalov in piskanja divjih siren?

Ne čujete ječanja in pokanja topov?

Ihtenja, jokanja, preklinjanja?

Ne čujete curljanja krvi

mrtvaško sopenje mrjočih ljudi

in brlizganje piščalk?

Ne čujete tihih prošenj iz daljin?

O, Španija, tvoji sinovi so padli v boju,

v herojskem boju so padli,

v boju življenja, v boju bodočnosti,

v boju za mir.

A vi, zatiskate oči od sramote,

nočete videti starcev, ki jim pena

krvava sili iz ust,

ki padajo pod razvalinami v zemljó.

In bosi in lačni dvigujejo svoje koščene roké

in prosijo, kruha prosijo, in – miru.

Med kričanjem otrok in žená

med smrtno simfonijo pušk in topov

padajo mrtvi na tla,

ko da so se naveličali večnih prošnjá.

Kakor pošasti hodijo ljudje med

razvalinami, se spotikajo ob mrtvecih,

ki leže razmesarjeni v prahu

in padajo kot nove žrtve na tla.

Povsod padajo mrtvi na tla,

napolnjujejo ceste, kanale,

parke, vrtove in polja.

Povsod … povsod …

Toda ni jim še konca, prihajajo

drugi, iz zemlje prihajajo, iz rudnikov,

sključeni hodijo, tiho se meneč

z osveto v srcu, v rokah puško držeč.

In zopet zapojejo signali

in zapiskajo sirene

in zapoje orožje svojo smrtno pesem.

Otroci kričé, žene molijo,

možje stiskajo sestradani pesti

in padajo v mlake krvi, v družbo

mrtvim ženam in razmesarjenim otrokom.

Signali utihajo, sirene molčé,

utihajo puške, topovi,

le ranjenci bolestno ječé.

O, Španija, s krvjo si oškropljena,

z grobovi poljane tvoje zdaj so posejane

in svetu kažeš ostudne rane,

A pride čas, ko spet te rane ozdrave

in ko pokažeš svetu kako močne

so proletarčeve roké.

Gozdovi beli so, odeti v svečeniško haljo.

Preko polj vijo se ozke steze v nedogled,

za njimi ena sama dolga sled,

nad njimi žice pno se v daljo.

Ves kraj je čudno nem,

le dvoje sivih vran

je odletelo v južno stran.

Iz dalje čul sem kakor rekviem:

»Kaj bo z Japonsko, kaj s Kitajsko k letu,

kdo Španiji bo gospodaril,

še svet bo svoj obraz ohranil?«

In spet sem sam v tem belem svetu.

Vprašanje mučno je z menoj:

»Kaj le s teboj, s teboj bo narod moj?«

Težak je vsak korak v to gluho noč,

ki v njej vse dni vihar rohni,

strašan vihar, ki žge ljudi

da mró v poslednje zvezde zroč.

Svetovi in zemlje izginjajo pod kruto silo,

beseda vsaka je obsojena na molk

in človek žre človeka kakor volk

in ideali krinke so mamilo …

Tako je danes z nami, tak je čas,

da je težko povedati v obraz

ljudem besedo iz srca.

A kadar vstal bo svet ves nov

takrat bo spet svoboden češki krov,

takrat nasilja več ne bo in ne gorja.

Poglejte nas,

a ne v obraz.

V srca

kipeča nam

poglejte!

Zakaj

v obraz,

v obraz

Smo čudni.

Morda se zdimo

vam ostudni?

A v naših srcih

je radost

in v naših prsih

je mladost.

Po žilah naših

lije kri,

kri vseh

ljudi,

kri Lenina

in rimskih sužnjev kri,

kri Marxa in tlačanov kri,

kri novih

srečnejših

ljudi.

Med ljudi bom šel

s knjigo Hugoja v rokah.

In klical ljudem bom in klicali

bodo milijoni z menoj.

»Dol z vojno, nasiljem, krivico!«

Za mir bom govoril, ljubezen, svobodo.

Začutil bom dneva novega sij.

Ob starem mlinu blizu borov nizkih

ni več vetrov in rož ledenih,

zametov ni in stez sneženih,

izginil led s koles je mlinskih.

Ob mlinu blatna pot v dolino vodi,

nad njo se bele breze pno v nebo,

ob brezah belih reže plug zemljó,

za plugom kmet v razoru hodi.

Samoten, tih poslušam vetra melodijo,

harmonik glas je čuti vmes,

vodá pomladnih slišim simfonijo

in v mislih zrem brezmejnih rek sinjino,

ki bodo kmalu čez in čez

preplule zdanjih dni temino …

Pod oknom mojim stara lipa cvête,

prijeten vonj mi vsak večer v moj hram udarja.

Čez dan se kup otrok na njej zgovarja,

nabira v koške svoje čudotvorno cvetje.

Sinoči pa vihar je lipi zlomil veje,

vse cvetje je ledena toča stolkla …

Otrok ni več pod oknom zdaj,

pod njim le kletev je zamolkla …

Nocoj je čuden večer,

brezmejnost nebesa je skromna tako,

da vso bi jo mogel zajeti z dlanjo.

Nocoj je bajen večer.

V tolmunu se luna nemirno blešči,

opojne skrivnosti mi lijejo v kri.

Nocoj je velik večer.

V vseh mislih upornih je sladek nemir,

pravičnosti slutim, ljubezni izvir …

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Čas, ki bo prišel, je blizu nocoj!

Nocoj sem čisto, čisto sam …

zatopljen vase in v vse nas

premišljam ta usodni čas.

»Kako je z vami, bratje, kaj je v vas?

Je kaj drugačen vaš obraz,

in kri, še vre vam kri po žilah?

Morda že jutri bo zarjul vihar,

morda bo jutri usekalo med nas,

zato vprašujem, bratje, kaj je v vas?«

Ne joči, mati, nad menoj,

če nisem tisti več,

ki v stari cerkvi je s teboj

pobožne pesmi pel.

Oprosti mi, če nisem tisti več,

ki za roko ga v šolo si vodila

in puško mu za god kupila …

Ponosen sem in srečen, mati,

ker ves sem z njimi, ki trpijo

in slutim z njimi lepši čas …

Zato ne joči, mati in oprosti mi!

Tiho, tiho pada sneg,

čisto tiho je pri meni,

čisto bel je drobni sneg …

nežno hrepenim po ženi.

Naj le pada beli sneg

in zabriše vse poti,

da se vroče hrepenenje

v mehkem snegu izgubi.

Spet prišel bo tisti čas,

ko z neba bo dan za dnem

padal sneg na nas …

Pridi kmalu tisti čas

in pokrij te črne dni.

Kadar žalosten sem in potrt,

denem svoje misli med dlani.

Kakor bi umiral se takrat mi zdi,

kot da oznanjal bi skovir mi smrt …

Ali predno mi skovir odpoje;

malo predno bom umrl,

se bom v tihi hram zaprl

in izpel vse pesmi svoje.

Tako je lepó zdaj, ko spet je pomlad,

tako, da bi vriskal in pel preko trat

in strastno sesal vse utripe življenja …

Veš, o ljubezni sem hotel zapeti,

poglej, pa ne morem srca si ogreti,

čeprav je pomlad in je doba vstajenja.

Čez góre, tja daleč, tja bova odšla

kjer peti o ljubezni in sreči ni greh,

kjer nič ni sovraštva in zlobe v ljudeh,

kjer nama ne bodo razklali srca!

Večer je. V okna veter se zganja …

Poslednja lučka v srcu je zamrla

in mojo pot je tvoja dlan zastrla.

Z menoj, dekle, si žalost vso nosila,

ah, kdo bo nosil žalost zdaj?

Z menoj bolí si in radost delila;

Ah kdo, ah kdo delil bo zdaj?

Še dosti, dosti bi povedal,

A vse besede v prsih mró.

Samo še to, da rad pogledal

Poslednjič v tvoje bi oko.

Potlej pa pojdi, pojdi svojo pot …

V vseh krčmah zakotnih ga dobro poznajo,

saj skoraj ves teden kar v njih preživi;

le kadar na dolg mu več žganja ne dajo

prihaja domov in nad nami kriči …

Življenje se zdi mu strahotna idila,

ki zanjo nikoli ne najdeš si leka;

in vsi ideali le krinke – mamila,

ki varajo z njim gospodje človeka.

Edino v pijači še najde tolažbo,

zato bi vsega se za žganje prodal;

kaj njemu, če spravi vse skupaj na dražbo,

saj ve, da bo kmalu med mrtvimi spal …

Petdeset let je v tovarni umiral

in delal za druge kot vol;

nikdar se smejal ni, nikdar upiral,

po šihtu je sklonjeno šepal domov.

Tih je in skromen, navajen trpljenja,

da skoraj govorit ne upam se z njim;

vsegà naveličan, sit vsega življenja,

zajetega v bol in tovarniški dim.

A kadar ob vinu mu v žilah vzkipi,

takrat bi vso plačo naenkrat zapil

in dolg svoj tovarnarju vrnil s pestmi,

z veseljem – ko psa bi takrat ga ubil.

Ves teden se nad čašo sklanja,

v kateri bi vse svoje dni utopil,

življenje rad bi v kaplji vina spil,

z življenjem bol, ki ga teži in vklanja.

A kadar trezen gleda svet,

povsod prepir in bedo zrê;

življenje, ki pred smrtjo mrê;

hinavske družbe lažni red.

Zato le pije, pije dan na dan,

ker misli, da bo vse prešló;

življenje pa kot glas pijan

se izgubilo bo v megló.

V oguljenem plašču in z ruto na glavi,

večer za večerom počivat hiti.

Ob svetlih izložbah se včasih ustavi,

zre vanje, se joče, smeji in kriči.

Majhna je, kruljeva, vajena dela

in srečna, če kdaj ji pogledaš v obraz.

Ničesar na svetu bi bolj ne želela

kot zlatih zobov in nakodranih las.

Ženina Jurija vse dni pričakuje

in pravi ljudem, da je lep in bogat,

na svatbo jih vabi in vsem obljubuje

pijače, kolačev in drugih razvad …

Pozabil hlapec star je s konjem bolnim,

ki bil še bolj starikav je kot sam,

omahoval je pod vozičkom polnim,

težko je vlekel vprego preko jam.

Nekoč iz jarka mogel ni speljati

in hlapec ga je bičal kar se da,

Tako, da sta omahnila oba

in voz ves trhel dali so sežgati.

Tako tepo zdaj kljuse tiranije,

ki je zavleklo voz v prepad

in gospodarjem pot po licih lije,

brezglavo bijejo kljusad.

Izmučeni vpijo da bi speljali,

a mi jih bomo z vozom vred zažgali.

Ti, ki si v knjigah pisaril,

Da z ljudstvom si eno,

ti, ki si pel svobodi in bratstvu,

ti si prodal se

prav kakor bi suknjo prodal

pa saj je naposled vseeno:

narod ne bo za teboj žaloval;

pljunil bo le na vse tvoje besede,

tvojo ljubezen do zvrhane sklede,

ki se odevala

včasih je v krinko pravice

bodo ljudje opsovali

in vrgli na gnoj.

Sam in preklet boš odslej,

narod bo hodil kot hodil je prej

Pota, ki vodijo

k soncu –

naprej!

Res je,

težko je hoditi,

pregrešno je biti

z ljudstvom v teh dneh,

ali prihajajo časi,

ko bodo vsi klasi

našega dela

rodili nam sad!

Vse dni smo med sive zidove zajeti,

med šolske klopi in uradne obraze,

med svete podobe in same ukaze …

težkó, pretežkó nam je tukaj živeti.

Tam zunaj pri vas je trpljenje in boj,

tovarne in polja in ritem življenja,

tam zunaj bijó se ljudje za obstoj

in pesmi so tamkaj in čudežna vrenja.

A tu govorijo o drugih rečeh:

O zvezdah in kraljih nam tu govorijo …

O trenjih tam zunaj in živih ljudeh

pa vselej skrivnostno molčijo …

Poslušaj me, deklica moja, poslušaj.

Veš, zadnjič sem zbirko erotičnih pesmi prebral,

pa sem tako se, tako se smejal.

Mlad pesnik je pisal pesmi dekletu:

Demant moj … skrivnost vseh skrivnosti …

… zaklad vseh zakladov si ti …

… nebeška opojnost je tvojih oči …

Tako je prepeval

in jaz sem se vsem tem besedam smejal.

Saj ti bi se tudi smejala, kajne?

Tovariš si mi

in ostaneš za vselej tovariš.

Oba sva človeka slabosti

in kadar je ura trpljenja dvanajst,

takrat še močneje začutiva svoje človeštvo,

takrat je med nama vse polno vezi.

A on je govoril:

»Nebeška opojnost je tvojih oči«

Kaj meni nebeška opojnost oči!

Jaz ljubim ljudi,

Ki gledati znajo z očmi

Tja med ljudi bova, deklica, šla,

tja med življenje,

v sredino gorja,

jaz bom oral

in ti boš sejala pšenico,

zvečer bova trudna in srečna

ležala na trati

in zrla spokojno v bodočnost!

V času gorja pred veliko nočjo,

v tistih večerih pred samim vstajenjem,

takrat je žalost pokrila zemljó,

strah je človeka bilo pred življenjem.

Beda in žalost spet žreta zemljó,

strah je ljudi zdaj pred svojim življenjem,

matere jočejo noč za nočjo,

to so znaménja za čas pred vstajenjem.

Nocoj

bi o zvezdah in luni zapel,

o poljih

in temnih konturah gozdov,

o tihih topolih

in pesmi otrok,

o dobrih ljudeh

in o čudnih poteh,

čudnih in lepih,

v bodočnost vodečih …

Patrulja žandarjev

odšla je v tem času

trdó skozi noč;

in njih bajoneti

so pesem na tisoče koscev

razklali …

Tiho, tiho lega mir,

tiho lega na zemljó,

tiho, tiho vsak večer

v vasi fantje zapojo.

To bilo je v davnih časih,

davnih, dobrih dneh …

Zdaj še lega tiho mir,

tiho lega vsak večer,

toda fantje ne pojo,

vso odšli so na vojsko.

Kaj če drevi nad vasjo

še miru, miru ne bo?!

Kaj je v vasi tak pusto,

kaj žalujejo ljudje,

kaj tak tihi so gozdovi,

kaj samujejo stezé?

Mar je toča vse pobila,

mar je suša nad vasjo,

mar zavoljo časov slabih

je ljudem tako hudo?

Niti toča ni pobila,

ni je suše nad vasjo

ni zavoljo časov slabih,

ni zato ljudem hudo.

Ali vendar vse žaluje,

vse žaluje in samuje …

Za vasjo ležijo fantje,

fantje, ki hoteli so živeti,

pa so morali zato umreti!

Dež, dež

vse noči po strehah lije …

Dež, dež,

vse noči po šipah bije.

Polja in vrtovi,

vse je, vse je pod vodó,

in po njivah vsi plodovi

v dežju gnijejo in mro.

Groza, groza,

temna groza se budi.

Groza, groza,

temna groza je zajela vse ljudi.

Roke, roke,

žuljave in pridne roke,

roke naših žen in naše roke,

te otmo nam vsaj otroke …!

Večer je. V okna veter se zganja …

Poslednja lučka v srcu je zamrla

in mojo pot je tvoja dlan zastrla.

Z menoj, dekle, si žalost vso nosila,

ah, kdo bo nosil žalost zdaj?

Z menoj bolí si in radost delila;

Ah kdo, ah kdo delil bo zdaj?

Še dosti, dosti bi povedal,

A vse besede v prsih mró.

Samo še to, da rad pogledal

Poslednjič v tvoje bi oko.

Potlej pa pojdi, pojdi svojo pot …

Ne bom vsega vam pisal, ker ne smem,

ne smem in časa ni, preveč je klanja,

po trideset umre jih dan za dnem,

brez križev, krst, molitev in jokanja.

A mi, kar živih je ostalo,

smo kakor norci brez srca,

ki jim življenje je le dvoje dalo:

hudičev strah in upanje brez dna.

Zakaj se koljemo, zakaj trpimo,

o tem pri nas nikdar ne govorimo,

zatrli misli so in čustva v nas …

Končujem.

Težka noč je legla na vojake,

strahotno piha veter čez mrtvake,

čez njih krvav in bled obraz …

Moja pesem ni le moja pesem,

to je krik vseh nas!

Moja pesem ni le moja pesem,

to je boj vseh nas!

Biti mlad v teh težkih časih,

to se pravi

brez mladosti biti mlad,

zreti starega sveta propad,

skrivati premnogo nad,

to se pravi biti mlad …

Pa je vendar sreča biti mlad,

biti mlad in poln nad!

Kako je tebi, draga moja,

kako živiš  v teh težkih dneh,

ko vsem zamrl je nasmeh

in mro narodi sredi boja?

So še kot  včasih pota tvoja,

še sije ti upor v očeh?

Še veruješ, da bo v ljudeh,

prav taka misel, kot je moja?

Zdaj kmalu bo zapadel sneg.

Pri nas se ga ljudje bojijo.

Jaz mislim, da bo dober lek,

zakaj, že zdaj ljudje norijo

od lakote in kolnejo vsevprek,

čeprav še ni zapadel sneg! …

Kaplje vodene drsijo po šipah.

V oknih meščanov luči so zamrle,

v naših so srcih se rane odprle …

Veter je veje oskubil po lipah.

Polnoč že danes je s stolpa odbilo,

jaz in mi vsi pa še vedno bedimo.

Rekel sem:«Bratje, oči zdaj odprimo!

Burja je jasnega dne znanilo!«

Vsi mi, kar nas ni od tega sveta,

mi se dežja ne strašimo,

kajti pred zimo je treba dežja.

Kadar pa sneg bo po poljih skopnel,

takrat bo vsak izmed nas zaživel,

srečen bo takrat, da še živimo!

Zdaj smo tukaj v Medjurečju zakopani

in odrezani smo od sveta.

Iz vseh krajev in dežel smo tu izbrani

mi, ki nočemo krivic – gorja.

A prišel bo čas

ko ves svet bo naš

in takrat vsakdo

živel bo lepo.

Nas v barake so lesene zdaj zajeli,

da preprečili bi svoj propad,

ali mi smo vsi pogumni – smeli,

v srcih naših je prepolno nad.

Tisti pa ki še

na svobodi ste

stopajte krepko

v novi svet naprej.

Vojaška svetilka bledo razsvetljuje barako.

Trudni tovariši legli so v svoja ležišča,

trudni od misli svobodnega vrišča,

ki napolnjuje jim žilico vsako.

Zaspali so vsi, le jaz še bedim

in mislim na tebe, ki vsa si z menoj,

čeprav ni rok tvojih ob meni nocoj,

rok belih in drobnih, ki jaz jih želim.

Veš, draga, težko nam tukaj je živeti,

tu smo med samo gorovje zajeti

in stražniki čuvajo nas z bajoneti.

Pri vas je življenje, tam bije se boj,

tam se borite za kruh in obstoj,

delo je v vas, a pri nas nepokoj.

Zunaj je bajen večer

v mlakah se luna blešči,

reka šumljaje v dolino polzi,

v dolgih, lesenih barakah je mir.

Vsak se pomaknil je k luči in piše:

materi sin, ki ji z doma premlad je odšel,

ženi delavec, ki z rova je semkaj prišel,

Sveča pa čudne podobe po stenah si riše.

S hladnega

pomladnega neba

nalahno, tiho

dež prši …

Pozdravljen

dež pomladni,

pozdravljen

moj sodrug.

Ne boj se,

padaj,

lij,

ti moj sodrug.

Divje lij,

na vse ljudi,

zaspane

jim oči

izmij!

Dèkle, dèkle moje, božaj me z rokami,

s prsti drobnimi mi pojdi preko lic,

s prsti drobnimi mi pojdi preko lic,

in me vsaj za hip, za hip omami.

Za trenutek droben mi zakrij oči.

hotel bi vsaj enkrat nežno zaživeti,

hotel bi vsaj enkrat nežno zaživeti

v tej surovosti današnjih dni.

Potlej pa me zbudi, zbudi me, da veš,

In rokó mi drobno snemi z lica,

In rokó mi drobno snemi z lica,

Ker z rokami delava, saj veš.

Divje kakor lačni psi

bomo zgrizli stari svet.

Zgrizli bomo stari svet

divje do krvi,

do krvi in do kosti.

In nato bo lep pogreb.

Kakor mravlje

bomo šli za krsto

(dela dosti bo takrat)

in z zemljó,

z zemljó

zasuli

ta naš dobri,

stari svet.

Ne peti,

rjoveti

bi morali

v teh dneh

poeti.

Kajti pesmi tihe

več ne ranijo srcá;

ni ljudem za vzdihe

ni jim do solzá.

In zato, zato, poeti

naših groznih dni,

pojte,

kakor v boju bajoneti.

Skušajte

v ljudeh razvneti

ogenj,

ki jim v srcih tli …

Jaz sem

droben, droben list,

ki drevo

mu daje hrano.

To drevo

iz zemlje rase,

zemlja

pa je vir življenja,

in življenje

vir človeštva,

in človeštvo,

to je hrast,

ki človeku

daje rast.

Jesen je in težko meni je pri duši,

težko, če spomni me na svet,

ki se mi zdi umirajoč krvavi cvet,

ki se posušil bi ob suši.

Jesen je in povsodi je megla

in zemlja je zastrta vsa, ne vsa.

In izgoreti vidim mnogo še gorja,

težko zdaj je, vse težje kot megle, to moje žalostno srce.

Jesen je. In sem sam s teboj.

S teboj sem, ki me ljubiš, ki zame trpiš

in se nocoj prečudno žalostna mi zdiš.

Jesen je. In povsod umirajo ljudje.

Na svetu zopet tisoč mrtvih.

Sama sva. In jesen je v nas in prežalostno srce.

Ne bom žebral molitev svetih,

ne bom prižigal svečk na grobih

in pesmi pel ne bom žalobnih,

solzá ne bo na mojih licih.

Osem križev, osem težkih križev

je prešló prek vaših ram …

osem težkih kakor Češke

težki križ …

Pa kaj bi o tegobah vam in boli govorila …

vse besede bi bilé le prazen zvok,

zdaj ko išče svet v krvavem valu

si rešitve,

zdaj ko bijejo na frontah odločitve,

kaj odločitve – klanje in še stokrat klanje,

zdaj moramo zaupat’ vase

in verovat’ v bodočnost.

Poražena z barbarsko silo bilá

je Vaša domovina,

tedaj se v Vas je kal boli razrasla,

tedaj se v nas je mržnja,  sveta

mržnja porodila.

O razumem Vas, gospod direktor,

razumem Vas kot še nikoli

in čutim z vami, čutim,

jasno čutim, kaj je v Vas!

Še nikdar moja vera ni bila

bolj trdna kakor zdaj,

še nikdar nisem veroval.

kot zdaj.

V veliki čas, v vstajenje

Češke iz ponižanj in krvi …

Tam daleč za gorami, tam

Vaš je rodni krov,

a tukaj tu med nami, tu Vaš

je drugi krov v prelepih

krajih, od gora zajetih,

ki jim kraljuje kralj Triglav …

Nobeden izmed nas ne bo

v teh dneh usodnih omahoval,

glavo upognil …

Naprej, naprej s ponosnim

čelom bomo šli

in zrli hrabro, brez bojazni

v lepše dni.

Že čas čutim, ki ga ni še,

čutim ga, kako on diše.

In dan za dnem so vse temnejše noči

a pot vsak dan bolj negotov…

Svet pa, ki ves bo drug in nov.

O, jaz že čutim pomlad, ki po burji pride.

Kolikere so dobe minule,

koliko nezgod prešlo je prek naših ramen,

z obema rokama smo pili bridkost,

ljubezni sreče malo.

Prešlo je tlakovanje

in valpta bič je prešel,

ostala je le težka, pretežka noč.

Dolga, težka leta

nas domača je gospoda žrla.

Dolga, težka leta

nam je kožo s trupla drla.

Kot mrtva dlan je zdaj nebo

vse dneve lije dež po šipah.

Ob starih vrbah nad vodó

je z blatnim listjem pot posuta

svet pokrit.

Težak je vsak korak v to gluho noč,

od bičev zbiti se rinemo skoz njo,

še vedno zvezde nam ko prej sijo,

še včasih krik kak plane  v noč,

ki zgublja v njej se vsak naš klic,

podoben kriku obstreljenih ptic,

podoben pesmi strtih bolnih ptic,

ki kakor klic je bolnih strtih ptic sedečih,

ki sta jim mraz in čas izpremenila zvok.

Nocoj bo pri meni lepó,

nocoj bo pri meni pogreb,

veselo bo v mojem kvartirju,

kot ni še nikoli biló …

Vse misli bom svoje zagrebel nocoj,

vse tiste mračnjaške predsodke.

Še burje ni,

jaz pa že čutim, slutim čas,

ki po tej burji pride.

Suh poletni veter piha,

veter piha, ko da vzdiha,

pesem tujo preko cest odnaša;

tujo pesem, ki jo poje zdaj mladina naša.

Vse odtlej, ko so gospodje

kot deklè pocestno

domovino nam prodali,

vse odtlej je treba na ukaz zapeti …

Glej kako bleščé se pruski bajoneti.

Poj, poj,

kaj zato, če nimaš več kaj žreti

v pesem moraš lakoto odeti!

Ulice so puste,

človek tih ko grob.

Na oglasnih deskah

vsak dan nov plakat,

plaho in ponižno

hodijo ljudje ga brat:

»Smrtna kazen izvršena danes zjutraj!«

Nemo zro ljudje v rdeč papir …

Dve odhajajoči starki sta pričeli tih prepir:

»Kaj boš, prav je komunistom, da jih streljajo!

Te zverine vse požgo,

v Rusiji otroke žro,

žive bi nas v krop zmetali,

Bog nas varji!

Bog nas varji!«

Veter veje

in počasi

iz aleje

nosi

lačne dece jok!

Črni avti vozijo v nočeh,

črna, težka slutnja žge v ljudeh.

Čela mračna,

delo kolnejo v teh dneh,

lica vsa drugačna

kakor za nasmeh …

Kaj boš delal in garal,

drevi boš morda že v ječi spal!

V črni noči, temni noči

pridejo po te;

brez besede pusti domačijo,

pusti mirno,

naj te izselijo,

naj se tvojih žuljev drugi veselijo!

Črni avti vozijo v nočeh,

v vseh nočeh.

Črna, težka slutnja,

žge v ljudeh …