ŠTAUDOHAR, Irena: Fižolozofija
V zdajšnjem svetu, ki je hiter, prehiter, nam vrtnarjenje omogoča zelo kompleksno sprostitev. In upočasnitev. Ni lepšega, kot svoje roke zakopati v zemljo in vanjo polagati semena, sadike. Potem, ko opravimo vse priprave. Sledi čakanje kaj bo pognalo, odgnalo, zrastlo. Z vrtom so se ukvarjali ne samo naši predniki, babice in mame, tudi mnogi filozofi so v vrtu našli mir, tudi navdih za umetniško ustvarjanje, pisanje. Ne gre samo za to, da pridelamo hrano, na vrtu gojimo tudi svoje misli, čeprav nam dostikrat vzgoja ne gre tako, kot bi želeli. Biti eno z vrtom sicer pomeni mnoge skrbi in odrekanja. Dež, toča, škodljivci, plevel, vse ima svoj smisel. Hkrati nas to spajanje uči potrpežljivosti in razumevanja narave in nas samih. Imeti vrt pomeni, da smo si od narave izposodili košček zemlje in zanj prevzeli odgovornost do vseh živih bitij, ki nanj zahajajo. Hrana z vrta je zagotovo obogatena z vsemi izkušnjami, ki smo jih med pričakovanji na plodove našega dela pridobili. Vrt je tako naš lastni učitelj sobivanja z vso živo in neživo stvarnostjo vesolja. Ko se umirimo, ko sprejmemo vse dejavnike, ki poleg nas vplivajo na ta košček zemlje, lahko začutimo radost, ki se skriva v magičnih dotikih rok z zemljo. Bogatejši smo za poglede, okuse, vonje, dotike in tudi petje ptic, brenčanje žuželk. Morda je prava beseda za vrtnarska opravila in vse, kar nam nudijo, to so umiritev ob delu, spremljanje rasti, ki je ne moremo prehiteti, privajanje čakanju ob skrbi za rastline, razmišljanje o tem, katere rastline se ljubijo in katerih ne gre saditi skupaj, posvetitev. Tudi meditacija.
Vir: dobreknjige.si