Kajuhov opus na spletu
Pesmi Karla Destovnika – Kajuha na spletni strani Knjižnice Velenje
Kajuh je kot pesnik ustvarjal le nekaj let, a mu je uspelo v tem kratkem času ustvariti obširen in celovit izbor poezije, ki vključuje pesmi z ljubezensko, socialnokritično, vojno, propagandistično in delavsko tematiko. Vsega skupaj je Kajuh napisal prek sto pesmi. Z namenom, da bi pesnika predstavili širši publiki in obenem omogočili, da lahko prav vsakdo dostopa do njegovih pesmi, objavljamo na naši spletni strani tudi vsa njegova dela v elektronski obliki.
Za lažjo orientacijo smo razdelili pesnikov opus na tri sklope, in sicer na predvojne pesmi, ki so nastale do aprila 1941 (levi stolpec), na zgodnje pesmi, ki so nastale od aprila 1941 do avgusta 1943, ko je živel Kajuh kot ilegalec v Ljubljani (desni stolpec), in na pesmi, ki so nastale od avgusta 1943 do februarja 1944, ko je bil Kajuh priključen XIV. diviziji (desni stolpec).
Ker so posamične pesmi del ciklov, smo jih na tem mestu tudi korektno označili. Pesmi, katerih naslovi so v celoti napisani z velikimi črkami, so pesmi z naslovi, kakršne si je zamislil sam Kajuh (SLUTNJA). Pesmi, katerih naslovi so napisani deloma z velikimi črkami, deloma pa z malimi, so pesmi, ki spadajo v posamične cikle. Cikel pesmi je napisan z malo, same pesmi pa z veliko (Cikel Okupacija: V MESTU). Pesmi, katerih naslovi so zapisani samo z malimi črkami, so pesmi, ki jih Kajuh sam ni poimenoval, marveč smo naslove izpisali na podlagi prvega verza (Ko so čuli o Grahovem …).
OD LETA 1938 DO APRILA 1941
SLUTNJA
Ni res, ne morem verjeti
vestem tem zloglasnim,
da spet bo tako kot pred dvajsetimi leti.
Ne, ni res, ne morem verjeti …
Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje,
da bomo pobijali vse, razrušili vse,
mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina,
in da bomo jutri divjali s peno
krvavo na ustih.
Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles.
O, ne … o, ne …
Kako sram me je …
V DANAŠNJIH ČASIH
Povsod tema na potih lega,
a človek se skoznjo rine,
tava, hodi, dokler
v nesrečno brezno ne zablodi.
OTROK SLOVENSKI
V barakah si rodil se, v nizkih kočah,
v kleteh te spočela je mati,
med bobnenjem turbin …
Rojen si bi v zatohlih mračnih izbah,
ki so še vse bolj mračne kakor temne zimske noči.
V bedi si rodil se tam nekje na kmetih,
v zadolženem bednem domu kmeta – hlapca,
v domu, ki ni več dom, je le še pribežališče
manjvrednih in teptanih.
Tam si rodil se, tam, kjer rože ne cveto,
kjer zdravja ni, ne kruha,
tam, kjer ni veselja,
tam, kjer ni boga.
Očetje v črnih fabrikah, v glažutah,
rudnikih, kamnolomih
in po njivah v žuljih ječé.
Sama, čisto sama te je rodila mati
nekje med razpadlimi zidovi.
Sama in z bolestjo in z ljubeznijo te je rodila.
Preklel te je nekdo ves suh in bled.
in takrat je zaihtela mati,
tista mati, ki si ji kri sesal
iz njenih prs.
Ves star si, otrok slovenski,
kakor mislec si in ves tih,
zaznamovan s krvjo očetov svojih.
Ti nisi tak kot drugi so otroci.
in smeha ne poznaš, ves tuj ti je,
kakor dežele daleč, daleč na zahodu.
In vendar si ves naš, si otrok slovenski,
ki stopaš na shojena življenja pota.
Potnik si, ki hodiš po cestah,
zaznamovanih s krvjo in delom …
In te vodijo v glažute, rudnike,
fabrike, v plavže in k domači grudi,
k zemlji, ki jo ljubiš, k zemlji,
ki ti reže grenak kruh življenja.
In tu boš zdaj, v glažutah, temnih rudnikih,
fabrikah, kamnolomih
in na zemlji rodni boš moral kot hlapec trpet,
kakor oče tvoj prej trideset krvavih let …
NOREC
Hodil je po ulicah in se smejal,
venomer smejal.
Poljubljal plotove in šipe
ogromnih izložb.
Otroci pa so ga dražili
in se mu smejali.
.Ves razgaljen je hodil okrog,
nihče se ga ni usmilil, niti bog.
Govoril pa ni ničesar, le smejal se je,
smejal, smejal,
kot da bi bil najsrečnejši na svetu.
Slednjič pa ga je orožnik z medaljo odgnal.
BERAČ
Srečal sem potnika brez desnice,
suhega, krvavega,
v očeh je nosil
nekaj skrivnostnega,
z levico pa lajno vrtel.
Gledal me je s topim pogledom,
nehal je lajno vrteti
in stegnil levico naproti
in čakal od mene daru.
Obstal sem, zatisnil oči …
On pa je prosil, brez nehanja prosil.
Pravil mi je o mladosti, ljubezni in sreči
in o prejšnjih dneh …
»Gospod, pomagajte, v tovarni sem izgubil roko«
in stegnil je zopet levico,
od lajne ožuljeno vso.
Šel sem naprej, reven kot on,
za eno spoznanje sem bil bogatejši.
On pa je zrl za mano s tistimi očmi
in si gotovo mislil, da sem
največji skopuh na svetu.
PESEM DELAVCA O SVOJI LJUBICI
Jaz nimam ljubice kot vi:
našminkane in z biseri okrog vratu,
moja ljubica je delavka
in dan na dan močno trpi.
Jaz nimam ljubice kot vi:
odeto v svilo in škrlat,
ona mora le drugim svilo prat,
a jaz imam jo rad, vseeno rad.
Jaz nimam ljubice kot vi:
z belimi voščenimi rokami,
ki prstan jih krasi,
moja ljubica črne, žuljave ima dlani.
Jaz nimam ljubice kot vi:
navajene na čokolade, majoneze in bonbone,
moja ljubica le dela vse, vse dni
in za boljše dni z menoj trpi.
Imam jaz ljubico boljšo kot vi,
od vas take nihče ne dobi!
Čeravno nima belih rok
in okrašen napudran vrat,
jo ljubim in imam močnó jo rad
in sem vesel, ko me od dela trudna vsa
objame z onimi poštenimi dlanmi.
TOVARIŠU
Veš, so dnevi, ko mi je zelo hudo,
tako, da bi zajokal,
da potočil solzo bi za vse ljudi,
za vso zemljo, ki mre v krvavih krčih.
In zadnjič čital v pesmi sem,
kako je pesnikom težko,
kako po poljih cvetnih hodijo,
v solzah si dev želijo.
In veš, jaz sem temu
se tako smejal,
čeprav mi ni bilo do smeha,
čeprav še bolj sem žalosten postal.
IVANU CANKARJU OB 20-LETNICI NJEGOVE SMRTI
Ne bom Ti tega pravil, kako je zdaj pri nas.
Saj itak veš, da narod hlapca smo Jerneja.
Otroci plahosti, ponižanja, molčanja.
In da pravice ni pod starim nebom.
Le to bi rad Ti na uho povedal:
da so ondan doma nas vse razgnali,
ko smrti Tvoje dan smo praznovali …
In da rdeči nagelj Tvoj ljudje so vrgli na smetišče.
Oprosti, Cankar, da smo taki v dolini Šentflorjanski,
katerim pel si pesem zagonetno o svobodi,
za k’tere živel si in od gladu umiral.
Še to bi, Cankar, Ti v tolažbo rekel:
Da ni še nas razkrojil časa strup,
da vriskanja beseda še živi.
OB HIŠNI PREISKAVI
S solzami v očeh
sem Cankarja čital, čital.
Pil sem ga kakor otroci,
.ki materam pijejo mleko iz prs.
»Sin moj, žandarji so prišli –
preiskava …«
Odložil sem knjigo – z obraza solze
so kapljale na njo.
»O, saj ni nič hudega, mama!«
Žandarji so v skrinjah iskali,
v predalih iskali
in v knjigah.
»Stran, gobavci, proč od teh mojih stvari,
bi zakričal …«
OB HIŠNI PREISKAVI
S solzami
v očeh
Majakovskega
pijem
pijem,
ne
čitam,
pijem ga kakor otroci, ki materam
pijejo mleko iz prs.
»Sin moj,
žandarji
so zoper
prišli
preiskavat …«
Odložil je knjigo
z obraza so solze kapljale na njo,
z obraza.
O, saj ni nič hudega, mama,
žandarji preiskali so
pregledali
skrinje,
predale,
omare,
in gledali
v
knjige
so
kakor teleta.
Stran gobavci,
proč
od teh
mojih svetinj,
bi zakričal …
Potem bi me gnali v
okovih
skoz mesto.
Mati me gleda in vsa vztrepetava,
jaz nisem zakričal.
V purpurnem okvirju pa
Marx se žandarjem bridkó
je nasmehnil …
VSEH MRTVIH DAN 1938
Mêdlo ob grobih lučke gore,
tupatam še krizanteme
plahoma v vetru jeseni stoje,
dušam mrtvim pa pojo zvonovi.
Vse je črno. Par očes zajoče.
In nato obredi stokrat ponovljeni:
Svete pesmi in gospoda sveti blagoslov.
Potem je vse končano: več nihče ne joče …
In tako je vsako leto:
Svečke, krizanteme, petje in objokani ljudje,
gospodov blagoslov za mrtve, ki pod zemljo spe,
še včasih govori in maše pete.
Moja žalost pa je večja
od obredov žalnih,
moja bol je težja od parad teh črnih.
Kupil svečko bom,
vso noč prebdel in prosil bom
za žive in mrtve ljudi,
za žolte in bele ljudi,
da več ne bili bi zveri.
Za tisoče mrtvih ljudi
potočil bom solzo nocoj.
OTROKOVO PISMO JEZUŠČKU
Gospod kaplan mi večkrat
je o Tebi v šoli pravil
in rekel je, da dober in usmiljen si,
da si otrokom mnogo lepega napravil.
Veš, name Miklavž je že pozabil,
je žogo Milanu, copate, vlak prinesel,
a prošnjo mojo je odbil.
Jaz sem le to ga prosil, da oče naš bi več ne pil.
Ti, Jezušček, ti me ne boš pozabil?
Vem, da ne boš,
ker tudi Ti si reven bil, kot mi
in veš, da je težko ubogim.
KMEČKI OTROK VPRAŠUJE
»Zakaj imajo Virbičevi troje krav,
a mi le eno samo,
ki hrane večkrat ji ne damo?«
»Ja, Tonček, Virbičevi so bogati,
So trikrat bolj bogati kakor mi,
se boljše jim godi.«
»Zakaj pa Pirnikovi nimajo ničesar?
Ne krave, krme, niti hleva.
Povejte, dedek, mi zakaj?«
»Ah, tiho bodi, ne sitnari no toliko.
Saj veš, da nas je manj, a njih veliko.
In da je bog uredil to tako.«
– – – – – – – – – – – – – – – – –
Še dolgo v noč je Tonček mislil:
Zakaj pri Pirnikovih nimajo nikoli krme?
Zakaj je bog uredil svet tako?
IZ PISMA JEZUŠČKU
Čeravno mi je oče pravil,
da k nam ne boš ničesar nosil,
bi te vseeno rad poprosil …
A ne bonbonov, smuči in slaščic,
ne kakor lani kruha in potic …
Snegá nam pošlji, Jezušček, snegá,
da oče dela bo dobil na cesti.
ZA EN VEČER
Gospod tovarnar, le za en večer,
za en večer odprite svojih hramov dver.
Samo za en večer
nas peljite v palače vaše,
v vrtove in salone vaše,
smrdljive delavce in žene naše.
Zares, samo za en večer
nam odklenite svojih hramov dver,
da v njih zapojemo si pesmi naše
in do vrha nalijemo s šampanjcem čaše.
Gospod tovarnar, le za en večer
in drugo noč ne bo teh hramov
vaših več nikjer!
SEJA DOBRODELNEGA DRUŠTVA
Krog in krog sede,
polna dvorana jih je
na levi gospe, napudrane, našminkane,
na desni pa gospodje, v frakih in monoklih
sanjavo v foteljih slone.
In seja se prične.
Zborujejo možje, zborujejo gospe
premodro in učeno.
Oglasil se nek debeluh je,
in je govoril o dobrotah,
o zaslugah društva dobrodelnega,
predsednika hvalil je njegovega.
Vrata se odpro in sluga pravi:
»Neka žena zunaj joče,
vsa drhti in pravi,
da moža je v rudniku ubilo,
da čevljev nima niti kruha, ne obleke
in prosi, če lahko bi ji pomagali za prvo silo.«
»Z vlačugo ven!« In duri se zapro.
Gospe s ponosom se smejo.
Zborujejo možje, modro, učeno
in seja se vrši naprej vseeno …
SIRENE
Sirene tulijo …
Tulijo, piskajo, vriskajo
kot iz žrela se delavci vsipajo,
zgarani stari v mrak hitijo.
Poznal sem jih – bili so nekdaj še mladi,
a zdaj ne razločujem jih.
Vsi enaki, izmučeni, bledi, zgarani,
pogled jim je ves tih.
Sirene tulijo …
Iz jame zevajoče
ljudje se črni vračajo,
kot žrtve podzemlja pláho osamljeni tožijo.
Sklonjene prsi v mrak hite
in dihajo močno, kašljajo, sopejo, hropejo,
dokler jih sile podzemlja za vedno ne stro.
Sirene tulijo …
Črni možje hite onemogli v mrak,
tiho v obupu nemo drve,
v obupu jim srca krvave
in čelo obliva jim curek krvavih srag …
sirene tulijo …
In jaz čul sem
to tuljenje, hropenje,
piskanje, sopenje.
Za vedno se ritem trpljenja in dela
vsesal mi je v dušo
In sovražim ga,
zakaj le eni mučijo se
in trpe …
V NOČI
Mrzla je noč, ljudje po ulicah hite,
v domove, kina, gledališča, na zabave.
Čuj, na koncu ulice nekdo vzdihuje,
ne hiti, on prosi, moleduje,
mraz bolno stresa mu telo.
Obraz njegov upal je in mrtvaški,
gorje, krivica buljita mu z oči,
ki pričata, da mož preživlja revne dni.
Ob zidu siromak tako sloni,
a misli so njegove pri družini,
ki ji je slabše kot živini.
V prhli koči mu žena v krčih porodnih leži,
a krog nje petero dece lačne stoče, bedi.
V mislih teh množice ustavlja, a nihče
ne čuje glas siromaka,
ki žena doma mu trpi,
otroci mu lakajo vsi.
Ure in ure mož čaka, vzdihuje,
a vendar še čaka, ne obupuje.
Potihnil že zdavnaj hrup je, vrvenje,
a mož še vedno na zidu tam …
Sedaj ne prosi, več ne zmrzuje,
dotrpel je.
Kraj njega v mlaki krvi, pač stokrat
zasluženi dinar leži.
SIROMAK
S tresočo je roko vrata odpiral,
ves premražen, potrt, jih je spet zapiral,
kot senca se plazil po cestah zakotnih je
in lačen v hiše visoke je stopal,
prosil je kruha, ponujal je rože.
Ves bled se zopet je vračal
v izložbe vabljive je gledal,
pozdravljal ljudi, ki po potih drve,
a vsak dalje gre, jedva, da se nanj ozre.
Ljudje dalje hitijo, a on,
v veži temačni je našel zaklon.
V nebo vzdiguje koščene roké
in usteca razpokana
rada bi prosila, pa se bojé
le plaho v tolažbo: »Kruh, kruhek,« govoré
NA POT
Kreni, bratec, na pot odrešenja!
Kreni po poti življenja!
Varuj se poti trpljenja!
Vsegá, vsegá imaš, o bratec,
luči imaš za na pot,
z njo osvetlil si pota boš svoja.
In tème imaš
za na pot,
z njo skrival bo svoje slabosti.
Ne straši se poti, o bratec,
vsakdo, ki je hodil po poti življenja,
je našel življenje,
A srečal je mnogo trpljenja.
Bratec, ne straši se tega trpljenja!
Le prižgi si luč
in kreni na pot odrešenja,
le kreni po poti življenja,
ne straši se, bratec, trpljenja …
SREČANJE
»Za dva dinarja!«
se je oglasil nekdo
ob oglu hiše.
»Za dva dinarja,
slaščice, mandeljni, fige!«
Pridem do kandelabra.
To je tovariš moj,
sošolec moj, Jakob.
Nič več ni smeha
na ustnicah njegovih
kakor tedaj, ko sva sedela
v šoli in pela.
»Fige, mandeljni, slaščice,
samo za dva dinarja!«
s hripavim glasom
in s težavo izgovarja.
Stopim bliže: »Dober dan, gospod,«
tako tiho prigovarja.
»Slaščic, gospod,« spet prigovarja …
Pogleda me in me spozna;
debela solza mu je po hrapavih
licih zdrknila …
In spomnil sem takrat se vseh
tovarišev iz mladih let,
ki skupaj se igrali smo in žogo bili,
tožili se, pretepali, ljubili,
ki zdaj v delavnicah so vso jim kri izpili,
v tovarnah svojo moč, mladost pustili,
a mi tovariši, smo nanje pozabili,
celo želeli bi, da bi se nam kedaj odkrili.
Ker pač – tako – pozabljamo,
da smo nekdaj prijatelji bili …!
In kupil sem slaščic in fig
za dva dinarja in grem: »Adio,«
a on mi plašno reče: »Servus.«
Ko bil sem daleč že,
sem zopet čul:
»Kupite, kupite, ljudje,
slaščice, mandeljne, fige!
Samo za dva dinarja,
za dva dinarja …«
ČAS ODREŠENJA
Videl strašno, grozno sem trpljenje,
rudarjev, delavcev bedno življenje,
nesrečnih mater čul sem krik
otrok ubogih glasen vik.
V obupu stal sem sam med njimi
in vsi smo čakali rešenja.
V strahu upajoč, trpel, živel z njimi,
v trpljenju čakali smo boljšega življenja.
Potrt sem gledal revirje rudarjev bednih,
moči izmozgane, v lica medle.
Poljane gledal sem cveteče,
s potom pognojene brazde.
Fabrike videl sem grozeče
in množice v njih trpeče,
ki mučijo se dan na dan
za kruh, grenak, želján.
O, bratje, prišel čas bo odrešenja,
na tihem sreče te se veselimo.
Konec grenkosti bo tedaj življenje,
okovov starih rjastih se iznebimo.
O, bratje, prišel čas bo odrešenja …
VRNITEV
Prihajam. In mati me čaka,
s solzami v očeh.
V temačni izbi moli zame,
prosi zame, ki vračam se iz mesta.
In se spominja, ko bil sem doma,
ko bil sem vesel.
In nisem se vračal kot zdaj,
ves bled, zgaran in onemel.
Vrnil sem se … Mati vzdihuje,
s solzami v očeh me poljubuje.
Pravi, da ne znam govoriti
več z njo.
O, mati, lahko je tebi,
ne veš, le slutiš, kako moram trpet.
A jaz spoznal sem,
kako majhen spoznanja je svet.
Res, ti trpela si mnogo, to vem.
Grenkosti si vžila zvrhan bokal,
trpela si, ko sem odhajal
in srečna si bila ko sem prihajal.
Mene pa vrvež je mesta omamil,
mi strl je dušo, srce mi je ranil.
V naročje se tvoje zdaj vrača tvoj sin,
ki mu je duša polna trpkih bolečin.
LJUBEZEN SKRIJ
Če ljubezen polni ti srcé,
prikrivaj jo ljudem.
Le v srcu nosi sam ljubezen svojo,
ne kaži jo ljudem.
A on, poet, zaklical je v svet,
kako jo ljubi,
zato mora zdaj trpet.
Poln zasmehovanja,
lakomnosti, zabavljanja je svet.
Mar le takrat, če sreče išče si poet?
A ljubi jo vseeno
zakaj, srce poeta je jekleno.
POMLAD PRIHAJA …
Pomlad prihaja …
Po dolinah in hribinah
bujnih rož je natrosila.
Že vejevje golo s cvetjem je obsula
in naravo tožno prej
v gaj vesel je preminila.
Pomlad prihaja …
A v duši moji cvetja ni,
ni cvetja, ne sladkosti.
le trnje bolno dušo mi prepleta,
ki išče novega življenja sveta!
In našla je nekoga
ki trnje je pobral
in ki ji sladkosti
kupo piti dal.
Pomlad je prišla,
v duši ni več osata in trnja,
z nežno roko ga je nekdo pobral.
In ko pomlad mine
mar takrat spet se vrnejo
v srce mi bolečine?
O, ne, ves čas bo
ljubica pri meni stala
in osat, trnje z
duše moje bo jemala.
SUŽENJ
Pred tabo v blatu in prahu
kot suženj ječim.
Pripet sem z okovi na tla,
pred nogami tvojimi,
v blatu ponižno klečim
In molim te in ljubim te.
A kadar se vzdignem, da te poljubim,
potrgam okove življenja
in vržem raz sebe jarem trpljenja.
Pred tabo stojim
in ljubim te in gledam te.
In gledam te, in tvoje belo
kipeče telo,
ki mi v objemu drhti
in kakor zefir se svetijo
tvoje nežne oči.
V bolestnem razkošju mi
duša pred tabo ječi.
V objemu dvigam drhteče roké.
Daj, da te poljubim,
daj, da te k sebi privijem
in da pozabim bolesti vseh dni.
A ti ne čuješ … greš … in jaz, suženj
tvoj, spet v blatu in prahu
vklenjen ječim,
in molim in ljubim te,
za tabo drhtim …
PRIČAKOVANJE
Pridi, o draga, da te vidim.
Pridi, da vidim tvoje rujave oči
za katerimi skrivaš nekaj
skrivnostnega, o draga.
Pridi in odgrni mi pajčolan
s svojih ko zarja blestečih oči,
da vidim vse tvoje skrivnosti.
Pridi, draga, da vidim tvoje
bele roké, ki so me božale,
ah, kedaj …?
Pridi, da vidim tvoje nežno telo,
ki vzdrhteva, ko te poljubim.
O, daj, pridi, da te bom videl,
da te bom k sebi na srce prižel,
da te bom ljubil kot še nikoli.
Dolgo, dolgo te nisem videl
In zdi se mi, da več me ne ljubiš.
Pridi, draga, se zde mi minute
ko ure in dnevi ko večnost
ob misli na te.
In čakam te v parku
in nisi prišla,
ah, in moja duša je bolna
tebe, o draga, tebe je žejna.
ŠPANIJA
Mar ne čujete krikov in prošnjá
tamkaj iz daljin?
Ne čujete zamolklo pesem
signalov in piskanja divjih siren?
Ne čujete ječanja in pokanja topov?
Ihtenja, jokanja, preklinjanja?
Ne čujete curljanja krvi
mrtvaško sopenje mrjočih ljudi
in brlizganje piščalk?
Ne čujete tihih prošenj iz daljin?
O, Španija, tvoji sinovi so padli v boju,
v herojskem boju so padli,
v boju življenja, v boju bodočnosti,
v boju za mir.
A vi, zatiskate oči od sramote,
nočete videti starcev, ki jim pena
krvava sili iz ust,
ki padajo pod razvalinami v zemljó.
In bosi in lačni dvigujejo svoje koščene roké
in prosijo, kruha prosijo, in – miru.
Med kričanjem otrok in žená
med smrtno simfonijo pušk in topov
padajo mrtvi na tla,
ko da so se naveličali večnih prošnjá.
Kakor pošasti hodijo ljudje med
razvalinami, se spotikajo ob mrtvecih,
ki leže razmesarjeni v prahu
in padajo kot nove žrtve na tla.
Povsod padajo mrtvi na tla,
napolnjujejo ceste, kanale,
parke, vrtove in polja.
Povsod … povsod …
Toda ni jim še konca, prihajajo
drugi, iz zemlje prihajajo, iz rudnikov,
sključeni hodijo, tiho se meneč
z osveto v srcu, v rokah puško držeč.
In zopet zapojejo signali
in zapiskajo sirene
in zapoje orožje svojo smrtno pesem.
Otroci kričé, žene molijo,
možje stiskajo sestradani pesti
in padajo v mlake krvi, v družbo
mrtvim ženam in razmesarjenim otrokom.
Signali utihajo, sirene molčé,
utihajo puške, topovi,
le ranjenci bolestno ječé.
O, Španija, s krvjo si oškropljena,
z grobovi poljane tvoje zdaj so posejane
in svetu kažeš ostudne rane,
A pride čas, ko spet te rane ozdrave
in ko pokažeš svetu kako močne
so proletarčeve roké.
NOVOLETNI SONET
Gozdovi beli so, odeti v svečeniško haljo.
Preko polj vijo se ozke steze v nedogled,
za njimi ena sama dolga sled,
nad njimi žice pno se v daljo.
Ves kraj je čudno nem,
le dvoje sivih vran
je odletelo v južno stran.
Iz dalje čul sem kakor rekviem:
»Kaj bo z Japonsko, kaj s Kitajsko k letu,
kdo Španiji bo gospodaril,
še svet bo svoj obraz ohranil?«
In spet sem sam v tem belem svetu.
Vprašanje mučno je z menoj:
»Kaj le s teboj, s teboj bo narod moj?«
ČEŠKI
Težak je vsak korak v to gluho noč,
ki v njej vse dni vihar rohni,
strašan vihar, ki žge ljudi
da mró v poslednje zvezde zroč.
Svetovi in zemlje izginjajo pod kruto silo,
beseda vsaka je obsojena na molk
in človek žre človeka kakor volk
in ideali krinke so mamilo …
Tako je danes z nami, tak je čas,
da je težko povedati v obraz
ljudem besedo iz srca.
A kadar vstal bo svet ves nov
takrat bo spet svoboden češki krov,
takrat nasilja več ne bo in ne gorja.
NAS BOSTE ŽE KMALU ČUTILI …
Poglejte nas,
a ne v obraz.
V srca
kipeča nam
poglejte!
Zakaj
v obraz,
v obraz
Smo čudni.
Morda se zdimo
vam ostudni?
A v naših srcih
je radost
in v naših prsih
je mladost.
Po žilah naših
lije kri,
kri vseh
ljudi,
kri Lenina
in rimskih sužnjev kri,
kri Marxa in tlačanov kri,
kri novih
srečnejših
ljudi.
MED LJUDI BOM ŠEL
Med ljudi bom šel
s knjigo Hugoja v rokah.
In klical ljudem bom in klicali
bodo milijoni z menoj.
»Dol z vojno, nasiljem, krivico!«
Za mir bom govoril, ljubezen, svobodo.
Začutil bom dneva novega sij.
POMLADNI SONET
Ob starem mlinu blizu borov nizkih
ni več vetrov in rož ledenih,
zametov ni in stez sneženih,
izginil led s koles je mlinskih.
Ob mlinu blatna pot v dolino vodi,
nad njo se bele breze pno v nebo,
ob brezah belih reže plug zemljó,
za plugom kmet v razoru hodi.
Samoten, tih poslušam vetra melodijo,
harmonik glas je čuti vmes,
vodá pomladnih slišim simfonijo
in v mislih zrem brezmejnih rek sinjino,
ki bodo kmalu čez in čez
preplule zdanjih dni temino …
POLETJE
Pod oknom mojim stara lipa cvête,
prijeten vonj mi vsak večer v moj hram udarja.
Čez dan se kup otrok na njej zgovarja,
nabira v koške svoje čudotvorno cvetje.
Sinoči pa vihar je lipi zlomil veje,
vse cvetje je ledena toča stolkla …
Otrok ni več pod oknom zdaj,
pod njim le kletev je zamolkla …
VEČERNA IMPRESIJA
Nocoj je čuden večer,
brezmejnost nebesa je skromna tako,
da vso bi jo mogel zajeti z dlanjo.
Nocoj je bajen večer.
V tolmunu se luna nemirno blešči,
opojne skrivnosti mi lijejo v kri.
Nocoj je velik večer.
V vseh mislih upornih je sladek nemir,
pravičnosti slutim, ljubezni izvir …
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Čas, ki bo prišel, je blizu nocoj!
VEČERNA MEDITACIJA
Nocoj sem čisto, čisto sam …
zatopljen vase in v vse nas
premišljam ta usodni čas.
»Kako je z vami, bratje, kaj je v vas?
Je kaj drugačen vaš obraz,
in kri, še vre vam kri po žilah?
Morda že jutri bo zarjul vihar,
morda bo jutri usekalo med nas,
zato vprašujem, bratje, kaj je v vas?«
NE JOČI, MATI …
Ne joči, mati, nad menoj,
če nisem tisti več,
ki v stari cerkvi je s teboj
pobožne pesmi pel.
Oprosti mi, če nisem tisti več,
ki za roko ga v šolo si vodila
in puško mu za god kupila …
Ponosen sem in srečen, mati,
ker ves sem z njimi, ki trpijo
in slutim z njimi lepši čas …
Zato ne joči, mati in oprosti mi!
KADAR PADAJO SNEŽINKE
Tiho, tiho pada sneg,
čisto tiho je pri meni,
čisto bel je drobni sneg …
nežno hrepenim po ženi.
Naj le pada beli sneg
in zabriše vse poti,
da se vroče hrepenenje
v mehkem snegu izgubi.
Spet prišel bo tisti čas,
ko z neba bo dan za dnem
padal sneg na nas …
Pridi kmalu tisti čas
in pokrij te črne dni.
PRED SMRTJO
Kadar žalosten sem in potrt,
denem svoje misli med dlani.
Kakor bi umiral se takrat mi zdi,
kot da oznanjal bi skovir mi smrt …
Ali predno mi skovir odpoje;
malo predno bom umrl,
se bom v tihi hram zaprl
in izpel vse pesmi svoje.
LJUBICI ZA VELIKO NOČ
Tako je lepó zdaj, ko spet je pomlad,
tako, da bi vriskal in pel preko trat
in strastno sesal vse utripe življenja …
Veš, o ljubezni sem hotel zapeti,
poglej, pa ne morem srca si ogreti,
čeprav je pomlad in je doba vstajenja.
Čez góre, tja daleč, tja bova odšla
kjer peti o ljubezni in sreči ni greh,
kjer nič ni sovraštva in zlobe v ljudeh,
kjer nama ne bodo razklali srca!
OB SLOVESU
Večer je. V okna veter se zganja …
Poslednja lučka v srcu je zamrla
in mojo pot je tvoja dlan zastrla.
Z menoj, dekle, si žalost vso nosila,
ah, kdo bo nosil žalost zdaj?
Z menoj bolí si in radost delila;
Ah kdo, ah kdo delil bo zdaj?
Še dosti, dosti bi povedal,
A vse besede v prsih mró.
Samo še to, da rad pogledal
Poslednjič v tvoje bi oko.
Potlej pa pojdi, pojdi svojo pot …
Cikel Obrazi: MOJ OČE
V vseh krčmah zakotnih ga dobro poznajo,
saj skoraj ves teden kar v njih preživi;
le kadar na dolg mu več žganja ne dajo
prihaja domov in nad nami kriči …
Življenje se zdi mu strahotna idila,
ki zanjo nikoli ne najdeš si leka;
in vsi ideali le krinke – mamila,
ki varajo z njim gospodje človeka.
Edino v pijači še najde tolažbo,
zato bi vsega se za žganje prodal;
kaj njemu, če spravi vse skupaj na dražbo,
saj ve, da bo kmalu med mrtvimi spal …
Cikel Obrazi: MOJ DED
Petdeset let je v tovarni umiral
in delal za druge kot vol;
nikdar se smejal ni, nikdar upiral,
po šihtu je sklonjeno šepal domov.
Tih je in skromen, navajen trpljenja,
da skoraj govorit ne upam se z njim;
vsegà naveličan, sit vsega življenja,
zajetega v bol in tovarniški dim.
A kadar ob vinu mu v žilah vzkipi,
takrat bi vso plačo naenkrat zapil
in dolg svoj tovarnarju vrnil s pestmi,
z veseljem – ko psa bi takrat ga ubil.
Cikel Obrazi: MOJ STRIC
Ves teden se nad čašo sklanja,
v kateri bi vse svoje dni utopil,
življenje rad bi v kaplji vina spil,
z življenjem bol, ki ga teži in vklanja.
A kadar trezen gleda svet,
povsod prepir in bedo zrê;
življenje, ki pred smrtjo mrê;
hinavske družbe lažni red.
Zato le pije, pije dan na dan,
ker misli, da bo vse prešló;
življenje pa kot glas pijan
se izgubilo bo v megló.
Cikel Obrazi: NORA ŠTEFA
V oguljenem plašču in z ruto na glavi,
večer za večerom počivat hiti.
Ob svetlih izložbah se včasih ustavi,
zre vanje, se joče, smeji in kriči.
Majhna je, kruljeva, vajena dela
in srečna, če kdaj ji pogledaš v obraz.
Ničesar na svetu bi bolj ne želela
kot zlatih zobov in nakodranih las.
Ženina Jurija vse dni pričakuje
in pravi ljudem, da je lep in bogat,
na svatbo jih vabi in vsem obljubuje
pijače, kolačev in drugih razvad …
Cikel Obrazi: VOZ REAKCIJE
Pozabil hlapec star je s konjem bolnim,
ki bil še bolj starikav je kot sam,
omahoval je pod vozičkom polnim,
težko je vlekel vprego preko jam.
Nekoč iz jarka mogel ni speljati
in hlapec ga je bičal kar se da,
Tako, da sta omahnila oba
in voz ves trhel dali so sežgati.
Tako tepo zdaj kljuse tiranije,
ki je zavleklo voz v prepad
in gospodarjem pot po licih lije,
brezglavo bijejo kljusad.
Izmučeni vpijo da bi speljali,
a mi jih bomo z vozom vred zažgali.
KRATKOVIDNEMU KARIERISTU
Ti, ki si v knjigah pisaril,
Da z ljudstvom si eno,
ti, ki si pel svobodi in bratstvu,
ti si prodal se
prav kakor bi suknjo prodal
pa saj je naposled vseeno:
narod ne bo za teboj žaloval;
pljunil bo le na vse tvoje besede,
tvojo ljubezen do zvrhane sklede,
ki se odevala
včasih je v krinko pravice
bodo ljudje opsovali
in vrgli na gnoj.
Sam in preklet boš odslej,
narod bo hodil kot hodil je prej
Pota, ki vodijo
k soncu –
naprej!
Res je,
težko je hoditi,
pregrešno je biti
z ljudstvom v teh dneh,
ali prihajajo časi,
ko bodo vsi klasi
našega dela
rodili nam sad!
PISMO IZ INTERNATA
Vse dni smo med sive zidove zajeti,
med šolske klopi in uradne obraze,
med svete podobe in same ukaze …
težkó, pretežkó nam je tukaj živeti.
Tam zunaj pri vas je trpljenje in boj,
tovarne in polja in ritem življenja,
tam zunaj bijó se ljudje za obstoj
in pesmi so tamkaj in čudežna vrenja.
A tu govorijo o drugih rečeh:
O zvezdah in kraljih nam tu govorijo …
O trenjih tam zunaj in živih ljudeh
pa vselej skrivnostno molčijo …
TI IN JAZ
Poslušaj me, deklica moja, poslušaj.
Veš, zadnjič sem zbirko erotičnih pesmi prebral,
pa sem tako se, tako se smejal.
Mlad pesnik je pisal pesmi dekletu:
Demant moj … skrivnost vseh skrivnosti …
… zaklad vseh zakladov si ti …
… nebeška opojnost je tvojih oči …
Tako je prepeval
in jaz sem se vsem tem besedam smejal.
Saj ti bi se tudi smejala, kajne?
Tovariš si mi
in ostaneš za vselej tovariš.
Oba sva človeka slabosti
in kadar je ura trpljenja dvanajst,
takrat še močneje začutiva svoje človeštvo,
takrat je med nama vse polno vezi.
A on je govoril:
»Nebeška opojnost je tvojih oči«
Kaj meni nebeška opojnost oči!
Jaz ljubim ljudi,
Ki gledati znajo z očmi
Tja med ljudi bova, deklica, šla,
tja med življenje,
v sredino gorja,
jaz bom oral
in ti boš sejala pšenico,
zvečer bova trudna in srečna
ležala na trati
in zrla spokojno v bodočnost!
ZNAMENJA
V času gorja pred veliko nočjo,
v tistih večerih pred samim vstajenjem,
takrat je žalost pokrila zemljó,
strah je človeka bilo pred življenjem.
Beda in žalost spet žreta zemljó,
strah je ljudi zdaj pred svojim življenjem,
matere jočejo noč za nočjo,
to so znaménja za čas pred vstajenjem.
V NOČEH PRED VSTAJENJEM
Nocoj
bi o zvezdah in luni zapel,
o poljih
in temnih konturah gozdov,
o tihih topolih
in pesmi otrok,
o dobrih ljudeh
in o čudnih poteh,
čudnih in lepih,
v bodočnost vodečih …
Patrulja žandarjev
odšla je v tem času
trdó skozi noč;
in njih bajoneti
so pesem na tisoče koscev
razklali …
STARA ŽALOSTNA
Tiho, tiho lega mir,
tiho lega na zemljó,
tiho, tiho vsak večer
v vasi fantje zapojo.
To bilo je v davnih časih,
davnih, dobrih dneh …
Zdaj še lega tiho mir,
tiho lega vsak večer,
toda fantje ne pojo,
vso odšli so na vojsko.
Kaj če drevi nad vasjo
še miru, miru ne bo?!
ŽALOSTNA
Kaj je v vasi tak pusto,
kaj žalujejo ljudje,
kaj tak tihi so gozdovi,
kaj samujejo stezé?
Mar je toča vse pobila,
mar je suša nad vasjo,
mar zavoljo časov slabih
je ljudem tako hudo?
Niti toča ni pobila,
ni je suše nad vasjo
ni zavoljo časov slabih,
ni zato ljudem hudo.
Ali vendar vse žaluje,
vse žaluje in samuje …
Za vasjo ležijo fantje,
fantje, ki hoteli so živeti,
pa so morali zato umreti!
ŽALOSTNA PESEM BAJTARJA DREJCA
Dež, dež
vse noči po strehah lije …
Dež, dež,
vse noči po šipah bije.
Polja in vrtovi,
vse je, vse je pod vodó,
in po njivah vsi plodovi
v dežju gnijejo in mro.
Groza, groza,
temna groza se budi.
Groza, groza,
temna groza je zajela vse ljudi.
Roke, roke,
žuljave in pridne roke,
roke naših žen in naše roke,
te otmo nam vsaj otroke …!
OB SLOVESU
Večer je. V okna veter se zganja …
Poslednja lučka v srcu je zamrla
in mojo pot je tvoja dlan zastrla.
Z menoj, dekle, si žalost vso nosila,
ah, kdo bo nosil žalost zdaj?
Z menoj bolí si in radost delila;
Ah kdo, ah kdo delil bo zdaj?
Še dosti, dosti bi povedal,
A vse besede v prsih mró.
Samo še to, da rad pogledal
Poslednjič v tvoje bi oko.
Potlej pa pojdi, pojdi svojo pot …
ZAPLENJENO PISMO BIVŠEGA NEMŠKEGA TOV. S FRONTE
Ne bom vsega vam pisal, ker ne smem,
ne smem in časa ni, preveč je klanja,
po trideset umre jih dan za dnem,
brez križev, krst, molitev in jokanja.
A mi, kar živih je ostalo,
smo kakor norci brez srca,
ki jim življenje je le dvoje dalo:
hudičev strah in upanje brez dna.
Zakaj se koljemo, zakaj trpimo,
o tem pri nas nikdar ne govorimo,
zatrli misli so in čustva v nas …
Končujem.
Težka noč je legla na vojake,
strahotno piha veter čez mrtvake,
čez njih krvav in bled obraz …
NAŠA PESEM
Moja pesem ni le moja pesem,
to je krik vseh nas!
Moja pesem ni le moja pesem,
to je boj vseh nas!
Biti mlad v teh težkih časih,
to se pravi
brez mladosti biti mlad,
zreti starega sveta propad,
skrivati premnogo nad,
to se pravi biti mlad …
Pa je vendar sreča biti mlad,
biti mlad in poln nad!
IZ PISMA
Kako je tebi, draga moja,
kako živiš v teh težkih dneh,
ko vsem zamrl je nasmeh
in mro narodi sredi boja?
So še kot včasih pota tvoja,
še sije ti upor v očeh?
Še veruješ, da bo v ljudeh,
prav taka misel, kot je moja?
Zdaj kmalu bo zapadel sneg.
Pri nas se ga ljudje bojijo.
Jaz mislim, da bo dober lek,
zakaj, že zdaj ljudje norijo
od lakote in kolnejo vsevprek,
čeprav še ni zapadel sneg! …
JESENSKA PESEM
Kaplje vodene drsijo po šipah.
V oknih meščanov luči so zamrle,
v naših so srcih se rane odprle …
Veter je veje oskubil po lipah.
Polnoč že danes je s stolpa odbilo,
jaz in mi vsi pa še vedno bedimo.
Rekel sem:«Bratje, oči zdaj odprimo!
Burja je jasnega dne znanilo!«
Vsi mi, kar nas ni od tega sveta,
mi se dežja ne strašimo,
kajti pred zimo je treba dežja.
Kadar pa sneg bo po poljih skopnel,
takrat bo vsak izmed nas zaživel,
srečen bo takrat, da še živimo!
Cikel Međurećkih: MEDJUREĆKA I
Zdaj smo tukaj v Medjurečju zakopani
in odrezani smo od sveta.
Iz vseh krajev in dežel smo tu izbrani
mi, ki nočemo krivic – gorja.
A prišel bo čas
ko ves svet bo naš
in takrat vsakdo
živel bo lepo.
Nas v barake so lesene zdaj zajeli,
da preprečili bi svoj propad,
ali mi smo vsi pogumni – smeli,
v srcih naših je prepolno nad.
Tisti pa ki še
na svobodi ste
stopajte krepko
v novi svet naprej.
Cikel Međurećkih: MEDJUREĆKA II
Vojaška svetilka bledo razsvetljuje barako.
Trudni tovariši legli so v svoja ležišča,
trudni od misli svobodnega vrišča,
ki napolnjuje jim žilico vsako.
Zaspali so vsi, le jaz še bedim
in mislim na tebe, ki vsa si z menoj,
čeprav ni rok tvojih ob meni nocoj,
rok belih in drobnih, ki jaz jih želim.
Veš, draga, težko nam tukaj je živeti,
tu smo med samo gorovje zajeti
in stražniki čuvajo nas z bajoneti.
Pri vas je življenje, tam bije se boj,
tam se borite za kruh in obstoj,
delo je v vas, a pri nas nepokoj.
Cikel Međurećkih: MEDJUREĆKA III
Zunaj je bajen večer
v mlakah se luna blešči,
reka šumljaje v dolino polzi,
v dolgih, lesenih barakah je mir.
Vsak se pomaknil je k luči in piše:
materi sin, ki ji z doma premlad je odšel,
ženi delavec, ki z rova je semkaj prišel,
Sveča pa čudne podobe po stenah si riše.
PREDPOMLADNA PESEM
S hladnega
pomladnega neba
nalahno, tiho
dež prši …
Pozdravljen
dež pomladni,
pozdravljen
moj sodrug.
Ne boj se,
padaj,
lij,
ti moj sodrug.
Divje lij,
na vse ljudi,
zaspane
jim oči
izmij!
DÈKLE, DÈKLE MOJE
Dèkle, dèkle moje, božaj me z rokami,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic,
in me vsaj za hip, za hip omami.
Za trenutek droben mi zakrij oči.
hotel bi vsaj enkrat nežno zaživeti,
hotel bi vsaj enkrat nežno zaživeti
v tej surovosti današnjih dni.
Potlej pa me zbudi, zbudi me, da veš,
In rokó mi drobno snemi z lica,
In rokó mi drobno snemi z lica,
Ker z rokami delava, saj veš.
DIVJE KAKOR LAČNI PSI
Divje kakor lačni psi
bomo zgrizli stari svet.
Zgrizli bomo stari svet
divje do krvi,
do krvi in do kosti.
In nato bo lep pogreb.
Kakor mravlje
bomo šli za krsto
(dela dosti bo takrat)
in z zemljó,
z zemljó
zasuli
ta naš dobri,
stari svet.
POETOM
Ne peti,
rjoveti
bi morali
v teh dneh
poeti.
Kajti pesmi tihe
več ne ranijo srcá;
ni ljudem za vzdihe
ni jim do solzá.
In zato, zato, poeti
naših groznih dni,
pojte,
kakor v boju bajoneti.
Skušajte
v ljudeh razvneti
ogenj,
ki jim v srcih tli …
DROBNA PESEM
Jaz sem
droben, droben list,
ki drevo
mu daje hrano.
To drevo
iz zemlje rase,
zemlja
pa je vir življenja,
in življenje
vir človeštva,
in človeštvo,
to je hrast,
ki človeku
daje rast.
JESENSKI SONET
Jesen je in težko meni je pri duši,
težko, če spomni me na svet,
ki se mi zdi umirajoč krvavi cvet,
ki se posušil bi ob suši.
Jesen je in povsodi je megla
in zemlja je zastrta vsa, ne vsa.
In izgoreti vidim mnogo še gorja,
težko zdaj je, vse težje kot megle, to moje žalostno srce.
Jesen je. In sem sam s teboj.
S teboj sem, ki me ljubiš, ki zame trpiš
in se nocoj prečudno žalostna mi zdiš.
Jesen je. In povsod umirajo ljudje.
Na svetu zopet tisoč mrtvih.
Sama sva. In jesen je v nas in prežalostno srce.
NA VSEH SVETIH
Ne bom žebral molitev svetih,
ne bom prižigal svečk na grobih
in pesmi pel ne bom žalobnih,
solzá ne bo na mojih licih.
Osem križev …
Osem križev, osem težkih križev
je prešló prek vaših ram …
osem težkih kakor Češke
težki križ …
Pa kaj bi o tegobah vam in boli govorila …
vse besede bi bilé le prazen zvok,
zdaj ko išče svet v krvavem valu
si rešitve,
zdaj ko bijejo na frontah odločitve,
kaj odločitve – klanje in še stokrat klanje,
zdaj moramo zaupat’ vase
in verovat’ v bodočnost.
Poražena z barbarsko silo bilá
je Vaša domovina,
tedaj se v Vas je kal boli razrasla,
tedaj se v nas je mržnja, sveta
mržnja porodila.
O razumem Vas, gospod direktor,
razumem Vas kot še nikoli
in čutim z vami, čutim,
jasno čutim, kaj je v Vas!
Še nikdar moja vera ni bila
bolj trdna kakor zdaj,
še nikdar nisem veroval.
kot zdaj.
V veliki čas, v vstajenje
Češke iz ponižanj in krvi …
Tam daleč za gorami, tam
Vaš je rodni krov,
a tukaj tu med nami, tu Vaš
je drugi krov v prelepih
krajih, od gora zajetih,
ki jim kraljuje kralj Triglav …
Nobeden izmed nas ne bo
v teh dneh usodnih omahoval,
glavo upognil …
Naprej, naprej s ponosnim
čelom bomo šli
in zrli hrabro, brez bojazni
v lepše dni.
Že čas čutim …
Že čas čutim, ki ga ni še,
čutim ga, kako on diše.
In dan za dnem so vse temnejše noči
a pot vsak dan bolj negotov…
Svet pa, ki ves bo drug in nov.
O, jaz že čutim pomlad, ki po burji pride.
Kolikere so dobe minule …
Kolikere so dobe minule,
koliko nezgod prešlo je prek naših ramen,
z obema rokama smo pili bridkost,
ljubezni sreče malo.
Prešlo je tlakovanje
in valpta bič je prešel,
ostala je le težka, pretežka noč.
Dolga, težka leta …
Dolga, težka leta
nas domača je gospoda žrla.
Dolga, težka leta
nam je kožo s trupla drla.
Kot mrtva dlan je zdaj nebo …
Kot mrtva dlan je zdaj nebo
vse dneve lije dež po šipah.
Ob starih vrbah nad vodó
je z blatnim listjem pot posuta
svet pokrit.
Težak je vsak korak …
Težak je vsak korak v to gluho noč,
od bičev zbiti se rinemo skoz njo,
še vedno zvezde nam ko prej sijo,
še včasih krik kak plane v noč,
ki zgublja v njej se vsak naš klic,
podoben kriku obstreljenih ptic,
podoben pesmi strtih bolnih ptic,
ki kakor klic je bolnih strtih ptic sedečih,
ki sta jim mraz in čas izpremenila zvok.
Nocoj bo …
Nocoj bo pri meni lepó,
nocoj bo pri meni pogreb,
veselo bo v mojem kvartirju,
kot ni še nikoli biló …
Vse misli bom svoje zagrebel nocoj,
vse tiste mračnjaške predsodke.
Kdaj, ah kdaj, …
Kdaj, ah kdaj, prišel bo čas,
ko ne bo več vojn pri nas,
ko drugačen bo sveta obraz?
Še burje ni …
Še burje ni,
jaz pa že čutim, slutim čas,
ki po tej burji pride.
OD APRILA 1941 DO AVGUSTA 1943
Cikel Okupacija: V MESTU
Suh poletni veter piha,
veter piha, ko da vzdiha,
pesem tujo preko cest odnaša;
tujo pesem, ki jo poje zdaj mladina naša.
Vse odtlej, ko so gospodje
kot deklè pocestno
domovino nam prodali,
vse odtlej je treba na ukaz zapeti …
Glej kako bleščé se pruski bajoneti.
Poj, poj,
kaj zato, če nimaš več kaj žreti
v pesem moraš lakoto odeti!
Ulice so puste,
človek tih ko grob.
Na oglasnih deskah
vsak dan nov plakat,
plaho in ponižno
hodijo ljudje ga brat:
»Smrtna kazen izvršena danes zjutraj!«
Nemo zro ljudje v rdeč papir …
Dve odhajajoči starki sta pričeli tih prepir:
»Kaj boš, prav je komunistom, da jih streljajo!
Te zverine vse požgo,
v Rusiji otroke žro,
žive bi nas v krop zmetali,
Bog nas varji!
Bog nas varji!«
Veter veje
in počasi
iz aleje
nosi
lačne dece jok!
Cikel Okupacija: V SRBIJO … V ŠLEZIJO
Črni avti vozijo v nočeh,
črna, težka slutnja žge v ljudeh.
Čela mračna,
delo kolnejo v teh dneh,
lica vsa drugačna
kakor za nasmeh …
Kaj boš delal in garal,
drevi boš morda že v ječi spal!
V črni noči, temni noči
pridejo po te;
brez besede pusti domačijo,
pusti mirno,
naj te izselijo,
naj se tvojih žuljev drugi veselijo!
Črni avti vozijo v nočeh,
v vseh nočeh.
Črna, težka slutnja,
žge v ljudeh …
Cikel Okupacija: PET IN DVAJSET
Pet in dvajset nas je tu zaprtih,
pet in dvajset lic udrtih,
pet in dvajset src človeških,
petdeset oči ledenih.
Kri iz ust nam, s čela in iz prstov lije,
kakor pse nas policija bije,
kdor pa ni ko pes jim vdan,
veš, za take so samice,
trd beton in brez odeja,
od gladu umiraš in od žeje,
po telesu lazijo stenice …
Misli, trudne misli plazijo se v nas.
Proč vrzimo trudne misli –
ni je smrti brez življenja,
ni svobode brez trpljenja,
vse prešlo bo kakor kalna reka.
Proč jo vržeš, če pretesna je obleka.
Človek, novi človek vstal bo iz človeka.
Cikel Okupacija: UPRIMO OČI V SONCE
Tamkaj daleč,
tam na vzhodu,
tamkaj teče
rdeča kri,
tamkaj mladi fantje mro,
a pri nas ljudje beró:
»Nemške čete zmagoslavno vojsko nadaljujejo.«
Čujte, fantje nemški, čujte:
»Blizu nas je velik čas,
mar ni več zavesti v vas,
da zavpili bi na glas:
Dosti,
dosti je krvi,
ki smo jo prelili,
da bi stari svet branili,
svet nasilja in gorja!
Puške dvignimo
in si zgradimo
svet brez vojsk
in brez solza!«
Tamkaj daleč,
tam na vzhodu,
tamkaj teče
rdeča kri,
tamkaj se Armada Rdeča
za svobodo
vseh bori!
Cikel Okupacija: NA KMETIH
Daj nam danes naš vsakdanji kruh,
hlapcev vernih se usmili! –
smo vsak dan Boga molili,
pa ni slišal, bil je gluh.
Suša nam je vse pobrala,
sámo slamo smo poželi,
kašča prazna je ostala,
stežka smo se preživeli …
Letos bo poljé rodilo
toda tujcem za vojsko,
prazne bodo naše kašče,
lakota bo nad vasjo.
Cikel Okupacija: V TOVARNI
Vse besede so bile besede
in gospod je še gospod ostal,
delavec bo kakor prej garal
in gospodom polnil sklede.
V prsih vre nam,
usta pa molčijo.
Danes še molčijo,
a privrelo bo iz prs,
iz prevročih prs,
bruhnilo nam bo iz ust,
iz krvavih ust.
Cikel Okupacija: V GORAH
Kar jih niso pozaprli,
kar jih niso upokorili,
so se v gore umaknili.
V njih strahu ni, ni bojazni,
ne boje se smrtne kazni.
Stari svet bodo zrušili,
zemljo delovnih ljudi zgradili,
in kot plamen brez meja
prek sveta bo zavihrala,
živo rdeča zasijala
narodov bo vseh zastava …!
Cikel Okupacija: NENAPISANO PISMO IZ JEČE
Pozno je že, a jaz ne morem spati.
Skoz majhno lino gledam v pusto noč,
zajeto, kakor jaz, v teman obroč,
in mislim nate, moja dobra mati!
Samo za en, en sam večer
bi rad glavó na prsi ti položil.
Spet kakor včasih bi ti rad potožil,
razkril ti žalost vso in svoj nemir!
O, mama, če bi davi tu bilà –
ne veš, kaj vse so delali z menoj,
iz ust mi kri je bruhala na tla …
O, mama, če bi davi tu bila,
bi moj krvavi obraz v dlani zajela
in tiho, tiho pesem mi zapela.
JESENSKA
Še pomnite, tovariši,
kako bilo je sleherno jesen,
kako smo verovali v tistih dneh:
spomladi se vzdramilo bo v ljudeh?
Tako smo vselej hrepeneli.
Brez hrepenenja ne bi doživeli
jeseni, ki prihaja zdaj,
jeseni, ki ni naša
in vendar naša boj ko vse do zdaj.
Od vsepovsod:
z gora, gozdov
s porušenih domov
in iz grobov
kriči:
Zaupajte, tovariši, verujte!
V jeseni tej ni hrepenenje kalna voda,
ko divji, hrzajoči konj
prihaja k nam svoboda!
KRALJ MATJAŽ
Bradati kralj Matjaž le spi,
spi in bo še dalje spal,
njega sploh ni,
samo naš strah ga za rešnika je izbral.
Matjaž ne bo nikoli vstal,
ne more, ker ga ni!
Matjaž sem jaz,
Matjaž si ti,
smo mi in ste vi vsi,
kar nas malih je, zatiranih ljudi.
Matjaž je zagorski rudar,
Matjaž je dolenjski drvar
in ljubljanski cestar,
iz Krope žebljar je Matjaž.
Vsak delavec,
ki na njegov se rovaš
pitajo troti,
vsak tak je Matjaž.
Matjaži so tisti,
ki mro kakor ribe v izsušeni strugi,
to so vsi naši sodrugi
od Jesenic do Trbovelj
od Slovenskih goric do Borovelj.
Naš kralj, naš bradati Matjaž
pa le spi in bo spal.
Toda naš človek,
naš človek bo kmalu
svoj tilnik vzravnal!
KJE SI MATI
Veš, mama, rad bi ti napisal pismo,
poslal bi rad vsaj kak pozdrav,
že dolgo je odkar več skupaj nismo,
da bi lahko le to ti rekel, da sem zdrav.
A kam naj pišem? Ste doma ostali?
Jaz sem še srečen, ker sem jim ušel;
le kaj s teboj je, so te kam pregnali,
te v Šleziji mordà je glad izžel?
Kjerkoli si, povsod sem jaz s teboj,
povsod je s tabo moj pozdrav,
in kjer sem jaz, si tudi ti z menoj,
zato ne misli, da sem sam ostal.
Morda nikoli več ne bova zrla si v obraz,
vendar nikdar ne bom pozabil nate.
A želel bi, da ne utihne prej mi glas,
dokler ti ne porečem: Glej, ta svet je tudi zate!
ZAKAJ, TOVARIŠ
Zakaj, tovariš, si roké razpel,
kdo v tebi je vihar razvnel,
zakaj, čemu si k nam prišel?
Vasi so nam požgali,
otroke so poklali
in matere pregnali,
pa naj bi mirovali?
Nikdar …
mrtvakov krik
razpreza se po nas
in malodušje je prevpil
otrok zaklanih glas,
nasilje prelevilo
je obraz.
Zato prišel sem jaz med vas,
ki vam upor edini je ukaz!
POGLOBIMO BOJA STRUGE
Ne eno –
dvoje,
troje src bi morali imeti,
da bi ne biló bi nam težko živeti,
da mogli bi vso mržnjo razodeti,
ki čutimo jo v prsih vreti
zdaj,
ko ni bratu brat več brat,
ko sestra sestri je vlačuga
in je izdajstvo kakor kuga …
Zato upri, sodrug, oči v sodruga!
Preplitva je še boja struga,
naj izdajalska kri do vrha jo zalije,
da se čolnarjem prej pristan odkrije.
MOGOČNE PESMI BOMO PELI
S prsti prezeblimi
pesmi ledene in žgoče
jaz pišem,
pesmi,
vpijoče in trde,
kakor je
kladiva udar.
Šel bom po ulicah,
pesmi bom svoje kričal,
dokler ne omagam.
O, da bi stih moj
bil kakor britev,
ki reže srca!
O, da bi bil
kot udarec,
ki trga meso
raz telesa!
Srečen bi bil
in pisal vse dni
s prsti prezeblimi
pesmi vpijoče in trde
ko kladiva udar!
Moje dekle
so za kurbo vojaško odgnali,
mater
so v Šlezijo delat nagnali,
brata
so pruski žandarji ubili …
Sam sem
I meni so skoraj vso kri že izpili …
prste, poglej,
imam take,
kakor bi v led
jih namakal:
mrzle in trde,
kaj hočem?
Šel bom po ulicah,
pesmi bom kričal,
srca odpiral ljudem,
iz njihovih src
bom toploto zajemal,
da si bom prste prezeble ogrel,
potem pa bom pesem drugačno zapel,
pesem,
mogočno ko sonce
in toplo kot kri partizanov.
KO ČLOVEK BO ČLOVEKA PREPOZNAL
Zakaj ne nosite v dlaneh
svojih src, ljudje?
Zakaj vam niso vpisane v očeh
vaše misli in želje?
Kajti prav v teh dneh,
ko je vsaka slutnja greh,
ko si vsak želi uteh
in skriva vsak po svojih se poteh,
prav v teh, prav v teh usodnih dneh
bi morali nositi vsi srca v dlaneh …
In kadar bi se zavedeli,
kaj naš up velja,
kaj velja naš težki boj,
da ni malo naših,
da nas je nebroj!
Ljudje,
če v vaših bi očeh razbral,
po kakšnih hodite poteh,
in če vsakdo od vseh srca
na dlan bi dal,
da človek bi človeka prepoznal,
takrat bi v hipu
stari svet propal …
BOREC DEKLETU
Čisto drugače, drugače je treba zapeti
kakor pojo nam ti vražji poeti.
Čuj, dekle, tovariš, ki v tebi sem vzljubil ljudi,
kaj čutiš, kako mi srce krvavi?
Zajemi si, dekle, z dlanmi te moje prevroče krvi!
Daj, prosim, zajemi, saj čutiš, kako mi kipi …
Ta kri ti bo pesem drugačno zapela,
pesem iskreno, saj take boš najbolj vesela.
Ta pesem bo pesem
poštenja in dela,
življenja in smrti,
strahu in junaštva,
pesem ljubezni
in pesem sovraštva.
V tej pesmi bo strastno hotenje,
Grabiti za vrat to prekleto življenje.
Ta pesem bo pesem milijonov,
ta pesem bo boj,
zato, ker je vzrasla iz moje krvi,
zato, ker je vzrasla iz mrtvih kosti,
iz mrtvih kosti
v boju poslednjem ubitih ljudi.
MOSTOVI
Iz src
rasto
v srca mostovi,
mostovi rasto,
železobetonski
mostovi,
mostovi,
grajeni s strastjo,
grajeni trdno.
Beton
je napravljen s krvjo,
cement
iz zdrobljenih kosti,
traverze,
so trupla mrtvih ljudi.
Mostovi rasto
in ni dinamita,
da bi jih mogel
razbiti,
ni mine
in ni ga letala,
ki moglo
bi v zrak jih spustiti.
Mostovi rasto,
iz vseh človeških src
se pno
in v vsa srca.
Mostovi rasto
trdnó in s strastjo
noč za nočjo.
Mostovi,
ki z njih bodo naši krvniki zmetani,
mostovi,
v svetovja ljubezni speljani.
MRTVIM TOVARIŠEM
Nisem te poznal
in vendar sem dobro te poznal,
tovariš, ki si v partizanih pal.
Ne vem, če sive si imel oči,
ne vem, če trde, hrapave dlani,
a vendar sem natanko te poznal,
ker si življenje za življenje dal.
Nisem te poznal
in vendar sem dodobra te poznal,
tovariš, ki ob zidu klecnil si krvav.
Ne vem, če tvoja mati še živi,
ne vem, če ljubico imel si ti,
a vendar sem natanko te poznal,
ker si s krvjo nam pot zaznamoval.
Nisem te poznal
in vendar sem dodobra te poznal,
tovariš, ki si na Iztoku pal.
Ne vem, če velike si bil rasti,
ne vem, če bil s sibirske si strani,
a vendar sem natanko te poznal,
ker si v Armadi Rdeči pal.
Poznal sem vas,
tovariši,
prav vse sem vas poznal,
vsakogar,
ki je v naših vrstah stal,
vsakogar,
ki s krvjo je svojo
znamenja
klesàl,
znamenja
ki jih bo vsak iskal,
znamenja,
ki se po njih bo naš korak ravnal,
čeprav
še huje bi vihar divjal.
SPOZNANJE
Kakor sohe kamenite
smo nekdaj bili,
ko tolmuni, polni strjene krvi …
Pa je pridivjal ta boj
in položil dlan na kamen,
vročo, gorko dlan
in vžgal je plamen,
da se je razpočil kamen
in zavrela kri v tolmunih …
Zdaj smo taki,
da strmimo nad seboj.
žejni pijemo spoznanje;
čaše so tovarišev lobanje,
če do dna pogledaš vanje,
ti po žilah zakipi
in upor se v njih vzbudi.
Glej, v preklane te lobanje
smo zajeli vse spoznanje,
ki prevpilo je srca
in preželo jih do dna,
da so bunkerji postala,
ki jih ne zdrobé letala,
kajti kri je po cementu vzvalovala.
OB ODDAJI RADIJSKIH APARATOV
Prešel je čas,
ko smo kot želve
boječe skrivali glavé,
ponižno poslušali
in lizali peté …
Dovolj trobili v stare smo rogove,
po strunah
žic bodečih
ubiramo zdaj pesmi nove.
Nam radijskih ni treba poročil:
antene so iz naših žil,
sprejemniki oči
in radijske cevi – kosti,
ki poljejo po njih vesti
o boju vseh ljudi.
Od step sibirskih in ravnin
se stekajo v srca
glasovi novega sveta!
Zato ni treba radijskih nam poročil,
vesti lijo v nas preko naših žil!
PEROTU OB DRUGI OBLETNICI NJEGOVE SMRTI
Motto
Če kdo v čašo krop nalije
Kupa poči, se razlije.
Tebi so do roba jo nalili,
Z mučenjem vso kri so ti izpili.
Tebe niso z rodnih tal pregnali,
niso živega te pokopali,
niso te za talca ustrelili,
z bajoneti ne ob zid pribili.
Z ognjem so ti dušo žgali,
z mesaricami srce razklali,
iz tvojih muk so burke brili,
s tabo pesem so ubili.
Doba se odtlej ni ravno spremenila,
le kristala je še več pobila,
rane s plesnijo nam je prekrila,
kupe s kropom nam čez rob nalila.
Vsako jutro žalost nas predrami.
Talce streljajo v Gramozni jami.
Mrtveci plujó po Savi.
To čas tirja dolg krvavi.
Vendar je lepo živeti
in v surovih dneh stremeti
po pesnitvi, nežni kakor mesečine soj.
Tre me le, da tebe ni z menoj.
TOVARIŠU SLAVKU ŠLANDRU
Ta
pekel
nam izsušil je oči,
zato
ne jočemo
zdaj
ko te ni.
Jokal bi,
da niso
te ubili
zdaj,
ko je otročji
vsak
vzdihljaj
zdaj, ko je ene
same
puške pok
glasnejši
kakor
stotih
mater jok …
Zato
ne jočemo,
čeprav
nam je težko,
čeprav
vemo:
Ti bil
si tak,
da bi pred tabo
moral vsak
pripogniti glavo.
Vse to
vemo
in tudi to,
lahko,
da drevi
tudi nas ne bo,
a kaj
vse to:
hudo
je le
živeti,
umreti
ni tako hudo,
zadet,
a ne
premagan
pasti
na zemljo,
to ni
tako
hudo,
saj
v smrti
se nova
življenja
začno,
iz nje
nam nesmrtni
plodovi
rasto …
Ti
sam
si nam
z delom
in smrtjo
vse dal
in
v temeljni
kamen
svobode
si svoje
ime
izklesal …
POETOM
Zapojte nam pesmi plamteče, poeti!
Srca nam pojo zdaj,
lahko vam bo peti!
Besede mogočne
ležé nam na ustih,
besede upora
najlepše besede,
pri nas še nikoli tako govorjene,
nikoli tako čudovito
nikoli na glas.
Zapojte nam!
Zemlja slovenska
je divje zapela
in našo besedo
s krvjo nam ogrela.
Zapojte, zapojte, poeti,
besede vpijoče leže nam na ustih,
čakaje,
da kdo jih zapoje!
A vi le molčite,
kot trnje bi v grlih imeli,
bojite se zdaj, ko vse poje, zapeti.
K vragu pojdite,
vi niste poeti!
PO TISOČ LETIH
Let tisoč in ne samo tisoč,
dva tisoč, še delj in še delj
smo hlepeli, hlastali po tebi,
ti leto poslednjih računov
in prvih sadov.
Ti, ki so v srcih te sužnji nosili,
ti, ki tlačani so zate se bili
in ki o tebi smo vsako jesen govorili,
vsako jesen, ko je svet bil prav tak
ko grobišče,
takrat smo si mislili:
kmalu nas sreča in pómlad obišče!
To leto bo naše in naša bo letos pomlad,
prišla bo tako, kot prišla je enkrat,
a vendar drugače.
O – s cvetjem, a s puško na rami,
letos bo v boju prišla
in s kosami,
s katerimi bomo plevel pokosili,
z rokami prišla bo, ki z njimi
iz kamenja bomo gradili,
iz kamenja tega sveta,
ki letos ga bomo zrušili.
Zato bo to leto le naše
in naša bo letos pomlad!
KMETOVA PESEM
Moje telo pretepeno poglejte,
lica otekla,
usta nabrekla,
moje dlani krvaveče,
moje oči plameneče!
Bil sem zemljak,
vsak svoj korak
svoji sem zemlji podaril …
Pa so prišli ti prekleti hudiči,
koder so šli so za njimi mrliči,
meni so mater in sina ubili,
ženo so … kaj naj bi ženi storili?
Nisem več vzdržal,
v meni je tlelo,
v pesti skelelo,
pa sem udaril!
Zdaj me bijo kakor črno živino …
Moje oči plameneče poglejte, tovariši
in mi povejte:
še vidite v njih domovino?
SLOVENSKA PESEM
Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovené,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!
SOVJETSKIM HEROJEM
V solzah navdušenja, tovariš, glavo skloni,
pred silnimi mrliči se pokloni,
pred silnimi, pred padlimi titani,
ki v njih bilo je, kar se v nas budi,
ki v smrt so za življenje šli,
preverjeni, da ni nazaj poti.
Heroji,
v src milijonih vaša kri kipi
in titanstvo vaše
nam preplulo je kosti,
vi ste z nami,
z vami smo mi vsi,
ki po stoletjih ko kakteji
rdeči cvet iz nas je vzklil
in v čaši svoji
Boj
Upor,
Rodil
NEMCEM
Mar nimate v domovih vaših nič luči,
da bi prebrali,
kar vam pišemo vse dni?
Uprite se, tovariši,
kot smo uprli se jim mi.
Mi vemo, da v deželi Liebknechta
vsaj petrolejka še brli,
da Roza Luxemburg
prižiga vam še zdaj luči,
da niso ohromele vam pesti.
Prižgite petrolejko,
da kot plamen zagori,
uprite se,
kot smo uprli se jim mi.
Saj niso bratje vam –
fašistične zveri.
ZAPLENJENO PISMO S FRONTE
Pošasten nemir, dolg in tih večer,
na ognju tlenje pogašenih vej,
v vseh srcih grozen, glodajoč nemir …
Zdaj, zdaj udarilo bo v noč: Naprej!
Nikdar še nisem čutil s tako silo
mladosti svoje in lepot življenja
ko zdaj, ko me je potegnilo
v ta val brezglavega besnenja.
Morda bo jutri moja mama,
Že jutri čisto, čisto sama
in bo njen dobri, zlati Hans,
z razbitim licem ležal v sneg zarit –
ker drugim mamam šel sinove je morit.
TALCEM
Presilni smo,
da bi ukrotili nas lahko,
da bi prerasli nam glavo.
Zato namakajo zemljo
s krvjo ljudje, ki so jih pozaprli
in vzeli up jim,
da bi se uprli.
Nikoli več, tovariši,
ne boste videli neba,
ki se pod njim razcveta
podoba novega sveta.
Kaj bodo še dolgo divjali ti zločini?
Mar bodo res ostali
le izdajalci in capini?
Ne, prav zato ne,
ker umirate kot s smrtjo
bi na novo se rodili.
Z nasmehom drznim,
s pesmijo ste izdahnili.
O, mi jim bomo stokrat povrnili
in z njihovo krvjo zemljo pojili,
da vzklije cvetje novega sveta,
ki zanj žrtvujete srca.
PRED VELIKIM ROJSTVOM
Premnogo mater je izdahnilo na porodu,
ko so življenja dajale narodu.
premnogo jih v solzah je zaihtelo:
»Čeprav umrem, saj moje dete bo živelo!«
Tako umiramo zdaj mi,
ki v nas življenje se poraja
in vsak mrtvak v ta somrak
kriči: Upri, upri se, raja!
Težko, težko nam je umreti,
ker čas je v nas, ki zdaj ga ni še,
ker slišimo otroka, ki že diše.
Zato nam je tako težko,
a vendar je vsakdo kot mati
pripravljen sebe žrtvovati.
PARTIZANOVO SLOVO
Večer je. V breze veter se zaganja,
tovariši so že odšli naprej,
sama sva sredi teh samotnih vej.
Z menoj, dekle, si žalost vso nosila,
ah, kdo bo nosil žalost zdaj …
Z menoj si boli in radost delila,
Ah, kdo, kdo jih delil bo zdaj?
Še dosti, dosti bi povedal,
a vse besede v prsih mro.
Samo še to: da rad pogledal
poslednjič v tvoje bi oko.
A zdaj odidi, pojdi zdaj domov,
žrtvuj se in ne straši se grobov,
če vrnem, vrnem se, ko svet bo nov!
Cikel ljubezenske: I (Čeprav tako je, …)
Čeprav tako je, kot bi sonce zamrznilo,
čeprav so živci nam izogleneli
in mi srcé je otrpnilo,
te ljubim, bolj,
kot bi te mogel še ljubiti kdaj.
Poglej,
ni malo naših,
nas je brez števila,
in vendar si le ti rešila,
da ni v potoke malodušja,
se vsa mi kri prelila.
Zato te čutim v sebi bolj živó,
kot bi te mogel še čutiti kdaj,
zato ti pojem pesem o ljubezni zdaj,
ko moral bi na glas rjoveti
in penast, ko žival besneti …
P.S.
A vendar nisem mogel v srcu
te-le pesmi streti!
Cikel Ljubezenske: II (Ne bo me strlo to, …)
Ne bo me strlo to,
da ni te več ob meni,
še više dvignil sem glavó,
še bolj mi v prsih je zavrelo,
še bolj po žilah zakipelo …
Ti sama veš,
kako mi je hudo,
in ker te ljubim,
prav zato
sem stisnil pest
še bolj krepko …
A kadar bo drugačen svet,
se vrneš
čisto, čisto moja,
če pa tedaj
me več ne bo
vzravnaj
kot jaz sedaj glavo,
saj vem
kako ti bo hudo.
Cikel Ljubezenske: III (Preveč je sreče v srcu mojem, …)
Preveč je sreče v srcu mojem,
morda bom spet v objemu tvojem,
in žalosti je v njem preveč,
Morda ne bom te videl več.
Cikel Ljubezenske: IV (Sanjala si o vrtnicah rdečih, …)
Sanjala si o vrtnicah rdečih,
ki da sem jih v zapor poslal
in poleg sporočilo dal,
da pridem kmalu za teboj.
Bile so sanje, draga moja,
In vendar – koliko resnice v njih …
Vsak dan pošiljam vrtnice rdeče,
pošiljam tebi kapljice krvi,
iz mojega srca krvi, rdeče bolj od vrtnic.
In v tvojem srcu naj ta kri
kot lep spomin na me živi,
tedaj, ko boš najbolj trpela,
te v mojem bo imenu grela.
Cikel Ljubezenske: V (Bosa pojdiva, dekle, obsorej, …)
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.
Beli so, beli so češnje cvetovi
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove.
Cikel Ljubezenske: VI (Samo en cvet, en češnjev cvet, …)
Samo en cvet, en češnjev cvet,
dehteč in bel
odlomi, moja draga!
Ne bom ga za klobuk pripel,
ne bom ga v gumbnico si del,
odlomi ga, odlomi, draga!
Jaz bom ljudem poslal ta cvet,
vsakomur, ki na križ pripet
trpi v pomladi tej …
In glej, ta drobni češnjev cvet
bo v njih izbrisal malodušja sled
in spet razžaril tožni jim pogled.
Samo en bel, en češnjev cvet
odlomi, moja draga,
saj veš kako vsak tak pozdrav
človeku za rešetkami pomaga.
Cikel Ljubezenske: VII (Še veš, ko si prinesla mi jasmin, …)
Še veš, ko si prinesla mi jasmin,
in rekel sem: To cvet je bolečin.
A ti, kot da bi mi verjela,
si moje roke v svoje vzela
in plaho, plaho zadrhtela.
Potem si k meni se sklonila
in kot v slovo me poljubila.
Kako si prav tedaj slutila …
Zdaj čakaš za rešetkami vsak dan,
kdaj v tvojo denem svojo dlan,
kot takrat, ko je cvel jasmin,
le brez strahu in bolečin.
Cikel Ljubezenske: VIII (Vem, deklè, v večerih je najhuje, …)
Vem, deklè, v večerih je najhuje,
čelo deneš na rešetke križ,
po svobodi bolj ko kdaj hlepiš
in v skrbeh za me v temò strmiš.
Jaz sem vsak večer pod drugo streho,
tu, kjer spim nocoj, je oče spal,
oče, ki v gorah za nas je pal.
Vsako noč, predraga,
fant tvoj v drugi hiši spi …
V sleherni od teh noči
se po nébesu ozri,
tamkaj, ko da svod gori,
zvezda rdeča kakor kri
v znamenje teh dni blesti,
tam se bodo srečale
najine oči.
PESEM MATERE TREH PARTIZANOV
Sini moji, moji fantje zlati,
ki borite se v gorah,
naj ne bo vas zame strah,
zdrava sem in delam spet pri vas.
A v zaporu mi bilo je,
kot bi konji me steptali,
z mano so tako ravnali,
sini moji, moji fantje zlati,
da bi skoraj vam umrla mati.
Sini moji, moji fantje zlati,
krila bi vam morala ob rojstvu dati,
krila in roke, mogočne kot so hrasti,
ki nad vami zdaj šumé …
pa sem dala vam le eno srce,
a tegà iz prs izrujte
in viharjem ga darujte!
Sini moji, moji zlati fantje,
vas bom še gladila po laseh?
Če ne vrne se noben od treh,
sini moji, moji zlati fantje,
žalostna bo, a ponosna vaša mati.
DEKLE V ZAPORU
Moj dragi fant
leži ubit nekje v dolenjskih hribih,
jaz sama za rešetkami strmim ubita;
rodila bom, postala mati otroku
nekega bandita.
Moj dragi fant,
ne veš kaj vse počeli so z menoj …
Kako lepo bilo bi iti za teboj,
v dolenjskih hribih pasti kakor ti …
Umrla bi …
A jaz živim, živim
in naj rodim otroka njim,
ki naju so ubili,
otroka njim,
ki materam otroke so morili?
Moj dragi fant,
tako mi je, ko da bi kdo čez mé oral;
če zdaj bi me pogledal,
me ne bi več spoznal.
A tebe bo otrok poznal,
poznal ne bo bandita,
in vedel bo, zakaj si pal,
zakaj je tvoja kri prelita.
PESEM TALCEV
Le nikar ne jočite za nami,
žene, matere, dekleta;
jutri pademo v gramozni jami
kakor dobra, zvesta četa.
Le nikar ne jočite za nami,
laže nam bo pasti, če z rokami,
stisnjenimi v pest, žalujete za nami …
Le nikar ne jočite za nami,
žene, matere, dekleta;
jutri pademo v gramozni jami,
kakor dobra, zvesta četa.
HOTELI SO …
Hoteli na obraze so nagobčnike nam natakniti
in v kri nam hočejo strahu naliti,
po oglih so predpisi novega sveta nabiti,
želeli bi ukaze nam srca razbiti.
Ne bodo nas, tovariš, veš, saj veš:
za nas predpisov ni nobenih in določb
in potnih dovolilnic.
Sami si potne liste pišemo v teh dneh,
papir iz izdajalskih je teles,
platnice so iz kož vlačugarskih metres
in boj nanje udaril je pečat.
Zato naprej, naprej v napad.
Kdor z nami je,
zanj ni pregrad.
NE KLONIMO, TOVARIŠI
Govoré, da bo še bolj hudo,
da bodo si klicali iz gore v goro:
»Človek, človek, si ostal?
Rad bi ti roko podal!«
Pa ne bo nikogar, da bi se odzval! …
Pravijo, da bo tako …
Mi ne vérujemo v to!
Jaz bom še ostal,
ti boš še živel,
ker ne more misel
spremeniti se v pepel.
Prav zato, tovariš, boš ostal,
In z gora pošiljal boš pozdrav!
Klical boš ljudem,
mrtvim boš roko podal,
živim pa se boš odzval!
Z njim boš tovarišev ubitih
njive preoral!
PREKO SMRTI STOPAMO V SVOBODO
Krvava platna smo čez vso zemljo napeli,
s popokanimi nohti smo jih po gorah pripeli,
po gorah in cestah,
preko vseh globeli
smo iz naših kož
slikarska platna speli,
mi, moderni Rafaeli …
Na ta naša platna
vrgli smo krajine
smrti in umiranja,
vanje dolbemo lavine
bojev in upiranja.
Glejte naša platna,
to so umetnine,
misel v njih prevratna
ustvarja veličine,
kri iz njih lijoča
ruši kakor mine.
To so naša platna,
ki razpeli smo jih čez zemljo,
da izgrebemo stopinje
preko smrti v svobodo.
Ko pa krastavi in trudni,
bomo platna dokončali,
v paviljonu Novih Časov
bomo razstavljali;
in krvi ne bo nam žal,
Ki za barvo smo jo dali.
ODLOMEK IZ »NOVOLETNEGA SONETA«
In spet sem sam v tem čudnem svetu,
vprašanje mučno je z menoj:
Kaj le s teboj,
s teboj
bo, narod moj?
P.S. Danes ta dan ni v mojem srcu več strahu,
kajti
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo,
z uporno dvignjeno glavo.*
* Slovenska pesem
MATERE, MATERE NAŠE TRPEČE
Matere, matere naše trpeče,
lačne in blede,
žene noseče,
v mesecu zadnjem zajete v barake,
nosijo v sebi mrtvake, mrtvake …
Trupelca plava,
mrzla – krvava
bodo rodile
in omahnile …
Matere, matere,
žene noseč,
lačne in blede,
grozno trpeče,
nosijo v sebi mrtvake, mrtvake,
vse bolj je čuti svobode korake …
MATERI PADLEGA PARTIZANA
Takrat, ko je prvič ročice razprl,
takrat si v radosti plašnó vztrepetala:
Samo da mi ne bi, da ne bi umrl!
Takrat, ko na prsih je tvojih še spal,
takrat si mu nežno v solzah šepetala:
Glej, kmalu iz tebe cel fant bo postal.
Postal je tak fanta, da bi gôre premikal,
nikdar se ni klicu svobode izmikal.
Tako si mu segla poslednjič v roko,
in v tebi je tlelo: Da! Vrnil se bo!
Zdaj veter raznaša besede njegove,
prisluhni natanko, da slišiš glasove:
Lepo je, veš, mama, lepo je živeti,
toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!*
*Kajuh najbolj znan verz se pojavlja v več oblikah. Poleg »… toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!« je poznan še obstoj verzij »… toda, za kar sem umrl, želel bi še enkrat umreti!«, »… toda, za kar sem umrl, bilo je premalo umreti!« in »… toda, za kar sem umrl, hotel bi še enkrat umreti!«.
Novodobni Alexander
Za vse, tovariši, je res premalo,
a zame, zame bo zadostovalo.
Inter arma silent musae
Zares molčijo muze starih gobezdačev,
zato, ker doba terja zdaj ljudi in ne glumačev.
Ob 20. letnici Pohoda na Rim
Radujte se,
radujte se kriminalci,
saj le pošteni padajo kot talci,
vam, kriminalci,
vračajo svobodo kriminalci.
Novi predpisi
Zato so štediti s soljo začeli,
da partizanom bi na repe jo kot zajcem deli.
Nemška poročila
Si že videl kdaj vojskó,
ki je zmagala, bežati,
to utegneš zdaj lepó
iz nemških poročil razbrati.
Preč. škofu Gregoriju Rožmanu
Lepo ime imaš Gre–gorij,
pa veš, da kmalu šel boš doli.
Dr. M. Natlačenu
Vse tvoje vrline so zdaj nam zvalili na grbe,
a eni so vsi se ognili: Srbe na vrbe!
Malodušnemu tovarišu
Že res, tovariš, sam si revna ničla,
a vendar brez ničel ni milijonov.
Težki časi
Le par poštenih je med nami,
le nekaj belih vran,
ki krakajo iz dneva v dan,
da bi v imenu Kristusovih ran
naj padel partizan.
OD AVGUSTA 1943 DO FEBRUARJA 1944
V SLOVENSKIH VASEH
Vsak večer z mrtvaškim prtom
hiše – okostnjake mrak pregrne,
vsak večer med razvaline črne
veter iz svobodnih gor zapiha
in med razvalinami takole vzdiha:
Vsak večer prihajam med požgane hiše,
kjer nekdaj na oknih
so rdeče pelargonije cvetele,
kjer pod oknom fant dekletu
kmečki nagelj je v lase pripenjal.
Zdaj je žalostno in pusto tod …
Fant, ki je dekleta z rožo bil okitil,
je obležal v hostah lansko zimo …
In dekle …?
V zaporih so umirala dekleta.
Kmalu vel bom po slovenski zemlji,
pel bom, vriskal od veselja,
in junaški partizan bo z nagljem
okrasil lase dekletu.
Vse drugače, lepše bo takrat na svetu.
PESEM XIV. DIVIZIJE
Zaplovi pesem borb in zmage preko gmajn, gora,
zaplovi pesem divizije Štirinajste v svet,
ponesi Tomšiča, duh Šercerja, duh Bračiča
Po vsej slovenski zemlji in prekali z njim srca.
»V borbo, Štirinajsta, juriš!«
naj se razlega prek sveta!
Dvignimo puške in naprej junaško
vsi za komandantom v boj. Naprej!
Ko domovina vstane iz trpljenja in gorja,
takrat bo Štirinajsta zmagovito stopala,
takrat med prvimi bo stala v vrsti divizij,
ki so borile se za boljše in srečnejše dni.
»V borbo, Štirinajsta, juriš!«
naj se razlega prek sveta!
Dvignimo puške in naprej junaško
vsi za komandantom v boj. Naprej!
Zdaj vsak …
Zdaj vsak borovec, bukev vsaka
in bilka sleherna kriči:
da je beseda naša prava,
da je zločin bila postava
ubijati v imenu Krista.
Tovariši, ljubezen čista
nam daje svoj ukaz: naprej!
Še nas v boj za narod naš
je gnala.
Naprej,
ker ni še zadnja glava pala,
Naprej,
ker nismo še zatrli izdajalcev,
zato naprej,
naj pade slednja barikada,
in tovariši: v napad!
kdor z nami je,
zanj ni pregrad!
Na straži …
Na straži v mrzli zimski noči,
v napadu in na vseh poteh,
kjerkoli stopajo brigade,
si v naših srcih in pesteh.
V mrazu, blatu…
V mrazu, blatu in nočeh brez spanja
kličemo v svet: Tito, Tito!
Brez strahu, obupa, godrnjanja
gremo v boj, s teboj, maršal naš Tito!
Zdaj smo spet …
Zdaj smo spet na koncu enga leta
in zato dolžnost je naša sveta
se spomniti vseh prostih dni,
ki smo srečno jih predihali.
V požgani vasi …
V požgani vasi, med zidovi
pojo ob ognju fantje mladi.
Ničesar nimamo …
Ničesar nimamo, da bi ti dali
zdaj, ko obhajaš imendan,
a vendar bi ga radi praznovali
ob litru vina, če boš zanga dal
Ko so čuli o Grahovem …
Ko so čuli o Grahovem,
so nabrusili peté
in jo v Rakek popiháli
iz Begunj in Cerknice.
S Stalingradom smo začeli srečno …
S Stalingradom smo začeli srečno,
da končali Frici so na večno.
22 nemških divizij tam ob širni Volgi
zdaj trohni.
Ko imperja dan …
Ko imperja dan so praznovali,
so jih prav pošteno nakresali.
Vinceremo ni nič.
NA OKNU
Na oknu, glej, obrazek bled,
na licih grenkih solzic sled,
zakaj pa, dekle komaj dvajsetih let,
tak žalostno gledaš v svet?
V hribe šel je dragi moj,
s fašisti bije težek boj,
mogoče je v krvi obležal nocoj,
ko branil je domek svoj.
Preženi, dekle, slutnje zle,
zavrzi misli črne te,
da ljubljeni nikdar več vrne se ne,
ko zvezda utrne se.
Ni več daleč tisti dan,
ko okupator bo pregnan,
takrat se bo vrnil tvoj partizan,
junak bo, nič več tlačan.*
*Kajuh je napisal le zadnjo kitico pesmi Na oknu. Ležeče označeno je besedilo Mitje Ribičiča. Zadnjo kitico sta skupaj napisala Kajuh in Matej Bor.
V MRAKU GOZDA
V mraku gozda ob tabornem ognju
pesem tiho junaki pojo
o trpljenju slovenskega ljudstva,
ki bori se za svojo svobodo.
Pesem njih je odraz hrepenenja,
da svoboda zasije nam spet,
ko nas vrže spet reka življenja
boreče z vali na ta zeleni breg.
In spoznalo je delovno ljudstvo,
da pod Nemci naš narod trpi,
partizan,
partizan,
kdaj bo narod slovenski maščevan?
Oj, junaki, le dajte, prodrite,
v naša mesta iz temnih gozdov.
Vse, ki bijejo nas, pohodite
in spodite iz naših domov.*
*Kajuh je napisal le zadnjo kitico pesmi V mraku gozda. Ležeče označeno je besedilo Mitje Ribičiča. Zadnjo kitico sta skupaj napisala Kajuh in Matej Bor.