VOJNOVIĆ GORAN: Zbiralec strahov

V svojih mojstrskih in iskrenih esejih se Goran Vojnović z eno nogo vrača v otroštvo in izgubljeno domovino, kjer spozna, da lahko svoje strahove in občutke nepripadnosti preseže, če najde možnost za sobivanje. Ko namreč sledi toku spomina, njegovi razdrobljenosti in dvoumnosti, se Vojnović vedno znova znajde v nekem napol obstoječem prostoru, ki ima na zemljevidu mogoče znane obrise nekdanje skupne domovine, prepoznavnega ljubljanskega blokovskega naselja, mogoče kakšne med tistimi bolj ali manj daljnimi deželami, ki jih je Vojnović obiskal kot pisatelj, morda tloris gimnazije, kjer se je kot najstnik nerodno prestopal na nekem plesu, ali pa dvorišča s figo nekje blizu morja. Toda ti prostori so ujeti v času. Zaznamovani so s tedanjo kulturo, ki se je nekateri spominjajo z nostalgijo, drugi bi jo raje pozabili, nihče pa zares prav dobro ne ve, kaj bi počel z njeno zapuščino. Kot opaža in obžaluje Vojnović, je moralo biti v novih časih vse izmišljeno na novo, pri čemer pa nihče ni pomislil, da bo s tem del skupne preteklosti ostal ujet v večni začasnosti, celo nedokončanosti. Zato Vojnović, ki mu je nedokončanost bolj domača kot dokončnost, pravi, da je njegova domovina vezana na čustveno geografijo, ki nima več realne geografske ustreznice – čeprav ima mogoče skupne (športne) junake –, medtem ko je njegov jezik – ki ga mnogi razumejo, a ga razen njega ne more govoriti nihče drug – jezik brez slovarja. Ta brezimni jezik ni samo skupek besed, temveč bolj stanje duha, ki svoje bogastvo postopoma razkriva skozi neprisiljeno toplino družinskih spominov in lucidne uvide v imaginarij skupne preteklosti.