WHARTON EDITH: Lunini utrinki
Leta 1922, dve letu po prejemu Pulizerjeve nagrade za Čas nedolžnosti, je ena ameriških najbolj priznanih romanopisk Edith Wharton izdala Lunine utrinke, ki jih je pohvalil The New York Times in so kmalu postali bestseler. Delo kritiki velikokrat primerjajo s Hišo smeha, prvim izmed avtoričinih največjih in najuspešnejših romanov. Lunini utrinki so lahkotnejši in bolj veseli od Whartoninih velikih tragičnih del. Iz njih diha doba jazza in z nekaterih vidikov bi jih lahko primerjali s tri leta kasnejšim Velikim Gatsbyjem. Protagonista Susy Branch in Nick Lansing sta ne preveč simpatična profesionalna prisklednika, ki se gibljeta med milijonarji ameriške oziroma mednarodne visoke družbe. Na površju tega miljeja se držita po zaslugi svoje privlačnosti, fizične in družabne, in čakata, da bosta ulovila bogat zakonski plen, ki bo njuno prisotnost med temi ljudmi zacementiral in jima tovrstno življenje omogočil za stalno. Zadnje, kar si lahko privoščita, je, da se zaljubita drug v drugega. V maniri dobre stare romantične komedije se to seveda zgodi. Avtorica brez pretiranega moraliziranja, čeprav z dobršno mero cinizma, razgrne zgodbo slabičev, ki sicer imata odrešujoče lastnosti: ljubezen do resnične umetnosti, okus, osnovna, četudi ne povsem dosledna moralna načela, a vse to skoraj ni dovolj za njuno hrepenenje po tisti »višji sreči« in višjem življenju, ko pa jima – kako neameriško! – manjka notranjega gona, da bi si to srečo priborila z delom.
