O življenju mladega poeta
Karel (Karol, Karli) se je kot nezakonski otrok rodil Mariji Vasle iz premožne šoštanjske meščanske družine. Takrat je imela Marija razmerje z Jožetom Destovnikom, ki je izhajal iz kmečko-proletarske družine, in s tem se Marijina družina sprva ni sprijaznila. Tako sta se mlada dva za nekaj časa naselila v Mariboru in v Zgornjem Jakobskem Dolu v Slovenskih goricah, 14. avgusta leta 1923 sta se v Ljubljani poročila, se za kratek čas preselila k Destovnikovim staršem v Šoštanju, potem pa vendarle na Vasletov dom, v hotel Jugoslavija. Paru se je 18. oktobra 1924 rodil še sin Joži.
Marija je sprva materi pomagala pri vodenju restavracije, Destovnik je bil še dve leti zaposlen v Woschnaggovi tovarni usnja, pozneje je Marijina mati paru odstopila kavarno, ki pa sta jo opustila, pridobila dovoljenje za grosistično prodajo piva in v prvem nadstropju hotela odprla kino.
Karel je šel z nepolnimi šestimi leti v osnovno šolo, kjer je brez težav končal pet razredov in leta 1933 opravil sprejemni izpit za celjsko gimnazijo. Dve leti je stanoval v Celju, potem se je iz Šoštanja vsak dan v šolo vozil z vlakom. Prve štiri razrede gimnazije je izdelal z nihanji v ocenah, petega je ponavljal, k čemur je pripomogla njegova vedno bogatejša obšolska kulturna in politična dejavnost, tako v Celju kot v Šoštanju. Kajuhovi literarni začetki in sodelovanje v različnih glasilih segajo v leto 1938. Objavljal je v Mladem Prekmurcu, Srednješolcu, Novom Srednješkolcu, Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Slovenski mladini, Sodobnosti, Naši ženi … Drago Jeran, Peter Kalin, Blaž Burjevestnik, Matevž Pečnik, Jernej Puntar, Kajuhov Tonč … so umetniška imena, pod katerimi se je skrival kot mladi literat. Preko kulturnega udejstvovanja v rojstnem kraju se je zbližal z Marijo Medved, ki je bila njegova prva ljubezen. Tako je njegova socialna poezija, za katero je navdih črpal iz kapitalistično-nemškutarskega okolja rojstnega mesta, dobila še ljubezensko razsežnost.
Proti koncu šestega razreda gimnazije so na vlaku med vožnjo od Žalca proti Šoštanju pri Kajuhu našli pismo z ilegalno vsebino. Zaradi tega so ga 29. aprila 1940 izključili »za vselej s celjskih gimnazij zaradi sodelovanja pri širjenju komunističnih idej«. Uspel se je vpisati na mariborsko gimnazijo, kjer je končal šesti razred ter vpisal sedmega in bil uspešen v prvem polletju.
Kajuh je bil zaradi svoje napredne usmeritve prepoznan za državnega sovražnika, zato je bil v okviru preganjanja političnih sovražnikov pod krinko poziva na orožne vaje, 20. januarja 1941, poslan v taborišče v Medjurećju pri Ivanjici v Srbiji, kjer je bilo zbranih kakšnih tisoč Slovencev, Bosancev in Makedoncev, in tam preživel dobrih štirinajst dni.
Ob napadu na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se je Karli s skupino somišljenikov podal v Zasavsko hribovje, da bi se priključili uporu jugoslovanske vojske, vendar je bila skupina v policijski akciji razbita in Kajuh se je vrnil v Šoštanj, s pljučnico in poškodbo reber. Kljub temu da se je skrival, so ga 28. aprila gestapovci aretirali in odpeljali v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, od koder so ga po številnih zasliševanjih in mučenju po nekaj tednih izpustili. Ker se v Šoštanju ni več počutil varnega, je sredi septembra s pomočjo očeta odšel v Ljubljano.
V Ljubljani se je vključil v ilegalno gibanje, postal je sodelavec Varnostno-obveščevalne službe (VOS), skrivne organizacije Komunistične partije Slovenije, za katero je opravljal naloge, ter hkrati sodeloval v kulturnem življenju okupiranega mesta. Na silvestrovanju konec leta 1941 je spoznal Silvo Ponikvar, ki je postala njegova nova velika ljubezen. Ljubezen do domovine in ljubezen do Silve je združil v ciklu ljubezenskih pesmi (Bosa pojdiva, Samo en cvet …), ki jih je ljubljenemu dekletu in njunemu nikoli rojenemu otroku v številnih občutenih, strastnih in nežnih pismih pošiljal v italijanski zapor, kjer je bila Silva zaprta. Kajuh je bil prepričan, da se ljubezen, pa naj je še tako strastna in globoka, osmisli šele v osvobojeni in prenovljeni domovini. S psevdonimom Kajuhov Tonč (izhajal naj bi iz domačega imena kmetije njegovih prednikov v Skornem pri Šoštanju – Kajuh, tudi kanjuh, kanja) se je prvič podpisal konec leta 1942 v Naši ženi.
Bivanje v Ljubljani je za Kajuha postalo prenevarno, zato je avgusta leta 1943 odšel v partizane na Dolenjsko in v Posavje. Postal je vodja kulturniške skupine XIV. divizije, ki je pripravila številne mitinge na osvobojenem ozemlju Dolenjske. Kot komunist je verjel v zmago nad okupatorjem in v novo družbeno ureditev.
V partizanih je spisal vsega dve ali tri pesmi, med njimi Pesem štirinajste divizije, vendar pa je 18. novembra 1943 v baraki v Starih Ogencah na Notranjskem izšla njegova prva pesniška zbirka. V njej je bilo zbranih sedemindvajset pesmi, izšla pa je v nakladi 38 izvodov. Pesmi je po pesnikovem nareku tipkala plesalka, soborka iz kulturniške skupine, Marta Paulin – Brina, s katero je imel pesnik v zadnjih mesecih življenja posebej globok odnos.
V začetku januarja 1944 je bila XIV. divizija poslana iz Suhe krajine na Štajersko, da pridobi nova ozemlja, privržence in borce. Po dnevih borb in prebojev v zimskem času so se člani kulturniške skupine XIV. divizije 22. februarja utrujeni nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju, slabe tri ure hoda nad Kajuhovim rodnim Šoštanjem. Hišo je napadla večja skupina nemških vojakov ter orožnikov in v napadu je padel tudi Karel Destovnik Kajuh. Julija 1953 je bil, kot edini slovenski kulturnik, razglašen za narodnega heroja.
Velik del slikovnega gradiva je Knjižnici Velenje podarila družina Mešič.
