Skip to main content

                              Ali predno mi skovir odpoje;

                             malo predno bom umrl,

                             se bom v tihi hram zaprl

                             in izpel vse pesmi svoje.

O življenju mladega poeta

Karel (Karol, Karli) se je kot nezakonski otrok rodil Mariji Vasle iz premožne šoštanjske meščanske družine. Takrat je imela Marija razmerje z Jožetom Destovnikom, ki je izhajal iz kmečko-proletarske družine, in s tem se Marijina družina sprva ni sprijaznila. Tako sta se mlada dva za nekaj časa naselila v Mariboru in v Zgornjem Jakobskem Dolu v Slovenskih goricah, 14. avgusta leta 1923 sta se v Ljubljani poročila, se za kratek čas preselila k Destovnikovim staršem v Šoštanju, potem pa vendarle na Vasletov dom, v hotel Jugoslavija. Paru se je 18. oktobra 1924 rodil še sin Joži.

Marija je sprva materi pomagala pri vodenju restavracije, Destovnik je bil še dve leti zaposlen v Woschnaggovi tovarni usnja, pozneje je Marijina mati paru odstopila kavarno, ki pa sta jo opustila, pridobila dovoljenje za grosistično prodajo piva in v prvem nadstropju hotela odprla kino.

Karel je šel z nepolnimi šestimi leti v osnovno šolo, kjer je brez težav končal pet razredov in leta 1933 opravil sprejemni izpit za celjsko gimnazijo. Dve leti je stanoval v Celju, potem se je iz Šoštanja vsak dan v šolo vozil z vlakom. Prve štiri razrede gimnazije je izdelal z nihanji v ocenah, petega je ponavljal, k čemur je pripomogla njegova vedno bogatejša obšolska kulturna in politična dejavnost, tako v Celju kot v Šoštanju. Kajuhovi literarni začetki in sodelovanje v različnih glasilih segajo v leto 1938. Objavljal je v Mladem Prekmurcu, Srednješolcu, Novom Srednješkolcu, Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Slovenski mladini, Sodobnosti, Naši ženi … Drago Jeran, Peter Kalin, Blaž Burjevestnik, Matevž Pečnik, Jernej Puntar, Kajuhov Tonč … so umetniška imena, pod katerimi se je skrival kot mladi literat. Preko kulturnega udejstvovanja v rojstnem kraju se je zbližal z Marijo Medved, ki je bila njegova prva ljubezen. Tako je njegova socialna poezija, za katero je navdih črpal iz kapitalistično-nemškutarskega okolja rojstnega mesta, dobila še ljubezensko razsežnost.

Proti koncu šestega razreda gimnazije so na vlaku med vožnjo od Žalca proti Šoštanju pri Kajuhu našli pismo z ilegalno vsebino. Zaradi tega so ga 29. aprila 1940 izključili »za vselej s celjskih gimnazij zaradi sodelovanja pri širjenju komunističnih idej«. Uspel se je vpisati na mariborsko gimnazijo, kjer je končal šesti razred ter vpisal sedmega in bil uspešen v prvem polletju.

Kajuh je bil zaradi svoje napredne usmeritve prepoznan za državnega sovražnika, zato je bil v okviru preganjanja političnih sovražnikov pod krinko poziva na orožne vaje, 20. januarja 1941, poslan v taborišče v Medjurećju pri Ivanjici v Srbiji, kjer je bilo zbranih kakšnih tisoč Slovencev, Bosancev in Makedoncev, in tam preživel dobrih štirinajst dni.

Ob napadu na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se je Karli s skupino somišljenikov podal v Zasavsko hribovje, da bi se priključili uporu jugoslovanske vojske, vendar je bila skupina v policijski akciji razbita in Kajuh se je vrnil v Šoštanj, s pljučnico in poškodbo reber. Kljub temu da se je skrival, so ga 28. aprila gestapovci aretirali in odpeljali v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, od koder so ga po številnih zasliševanjih in mučenju po nekaj tednih izpustili. Ker se v Šoštanju ni več počutil varnega, je sredi septembra s pomočjo očeta odšel v Ljubljano.

V Ljubljani se je vključil v ilegalno gibanje, postal je sodelavec Varnostno-obveščevalne službe (VOS), skrivne organizacije Komunistične partije Slovenije, za katero je opravljal naloge, ter hkrati sodeloval v kulturnem življenju okupiranega mesta. Na silvestrovanju konec leta 1941 je spoznal Silvo Ponikvar, ki je postala njegova nova velika ljubezen. Ljubezen do domovine in ljubezen do Silve je združil v ciklu ljubezenskih pesmi (Bosa pojdiva, Samo en cvet …), ki jih je ljubljenemu dekletu in njunemu nikoli rojenemu otroku v številnih občutenih, strastnih in nežnih pismih pošiljal v italijanski zapor, kjer je bila Silva zaprta. Kajuh je bil prepričan, da se ljubezen, pa naj je še tako strastna in globoka, osmisli šele v osvobojeni in prenovljeni domovini. S psevdonimom Kajuhov Tonč (izhajal naj bi iz domačega imena kmetije njegovih prednikov v Skornem pri Šoštanju – Kajuh, tudi kanjuh, kanja) se je prvič podpisal konec leta 1942 v Naši ženi.

Bivanje v Ljubljani je za Kajuha postalo prenevarno, zato je avgusta leta 1943 odšel v partizane na Dolenjsko in v Posavje. Postal je vodja kulturniške skupine XIV. divizije, ki je pripravila številne mitinge na osvobojenem ozemlju Dolenjske. Kot komunist je verjel v zmago nad okupatorjem in v novo družbeno ureditev.

V partizanih je spisal vsega dve ali tri pesmi, med njimi Pesem štirinajste divizije, vendar pa je 18. novembra 1943 v baraki v Starih Ogencah na Notranjskem izšla njegova prva pesniška zbirka. V njej je bilo zbranih sedemindvajset pesmi, izšla pa je v nakladi 38 izvodov. Pesmi je po pesnikovem nareku tipkala plesalka, soborka iz kulturniške skupine, Marta Paulin – Brina, s katero je imel pesnik v zadnjih mesecih življenja posebej globok odnos.

V začetku januarja 1944 je bila XIV. divizija poslana iz Suhe krajine na Štajersko, da pridobi nova ozemlja, privržence in borce. Po dnevih borb in prebojev v zimskem času so se člani kulturniške skupine XIV. divizije 22. februarja utrujeni nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju, slabe tri ure hoda nad Kajuhovim rodnim Šoštanjem. Hišo je napadla večja skupina nemških vojakov ter orožnikov in v napadu je padel tudi Karel Destovnik Kajuh. Julija 1953 je bil, kot edini slovenski kulturnik, razglašen za narodnega heroja.

Velik del slikovnega gradiva je Knjižnici Velenje podarila družina Mešič.

Časovni trak Kajuhovega življenja

 

1922 19. decembra rojen v Šoštanju kot nezakonski otrok materi Mariji Vasle, hčeri premožne šoštanjske družine.

1925 Prične obiskovati vrtec v Šoštanju.

1928 S petimi leti ga predčasno vpišejo v šolo. Obiskuje II. osnovno šolo v Šoštanju.

1933 Po končanem petem razredu in opravljenem sprejemnem izpitu odide na nadaljnje šolanje v celjsko gimnazijo, kjer zaključi prvih pet razredov in začne pisati prve pesmi.

1935 Postane aktiven član komunistične mladinske organizacije in išče stike z vidnejšimi komunisti v Šoštanju, Celju in okolici.

1938 Zbliža se z uredništvom Slovenske mladine in kmalu postane poverjenik časopisa za Šoštanj in delno za celjsko gimnazijo. V Slovenski mladini objavi svoje prve pesmi pod močnim vplivom Klopčičevih pesmi in idejnih nasvetov razgledanih vrstnikov Konstantina Nahtigala in Dušana Pirjevca. V Slovenski mladini začne objavljati pod psevdonimi Peter Kalin in Drago Jeran. Piše pesmi iz socialne, političnoaktualne in ljubezenske tematike. Poleg pisanje v Slovenski mladini se udejstvuje kot aktiven član v protifašističnih akcijah šoštanjskega Sokola.

1939 Skupaj s sošolcem Francem Primcem poskuša napisati dramo. Za svoje prispevke v Slovenski mladini prejme nagrado za najboljši prozni in pesniški prispevek.

1940 Zaradi širjenja komunističnih idej je izključen iz celjske gimnazije in je izpostavljen preiskavam na domu. Začenja objavljati pod psevdonimom Drago Jeran v literarni in kulturni reviji Sodobnost. Po izključitvi iz celjske gimnazije zaključi šesti razred v Mariboru. V Mariboru sodeluje v tamkajšnji kulturniški sceni in objavi številne svoje pesmi. Ponovno je obdolžen komunističnega delovanja in 1. decembra mu je zagrožena izključitev iz vseh jugoslovanskih šol.

1941 Januarja je interniran v Međurećju v Srbiji in se po vrnitvi v Slovenijo udeleži marčnih demonstracij v Mariboru. Ob napadu na Jugoslavijo se želi pridružiti prostovoljni vojaški enoti, a se med pohodom na Mrzlico močni prehladi in se vrne domov. V Šoštanju ga zajamejo gestapovski agenti in ga pošljejo zaradi političnega delovanja v gestapovske zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Po nekaj mesecih je izpuščen in se vrne v Šoštanju, a se septembra zaradi strahu pred odgonom v Srbijo umakne v italijansko zasedbeno cono in se preseli v Ljubljano. V Ljubljani veliko piše in naveže stike s številnimi slovenskimi literati ter z ilegalnim gibanjem.

1942 Zaradi strahu pred racijami se večkrat seli in je primoran prekiniti stike z domačimi. Fašistične oblasti ga smatrajo po srečnem naključju za mrtvega. Pridruži se Varnostno obveščevalni službi in objavlja pesmi v Slovenskem poročevalcu in Naši ženi pod različnimi psevdonimi (Jernej Puntar, Blaž Burjevestnik, Kajuhov Tonč). Svoje pesmi želi objaviti v zbirki Markacije, a je manuskript uničen med italijansko racijo ilegalne tiskarne. Zaradi oteženih razmer začenja razmišljati o odhodu v partizane.

1943 25. avgusta odide iz okupirane Ljubljane v partizane in je dodeljen kulturniški skupini XIV. Divizije. Organizira številne mitinge po dolenjskem, notranjskem, primorskem in belokranjskem. Začne pripravljati zbirko Pesmi.

1944 Januarja pričenja XIV. Divizija s premikom na Štajersko. 22. februarja 1944 pade pri Žlebnikovi domačiji v Šentvidu nad Zavodnjih pri nenadnem nočnem napadu nemške izvidniške patrulje. 29. februarja je naskrivaj pokopan na vaškem pokopališču.

1945 13. novembra so njegovi posmrtni ostanki preneseni na pokopališče v Šoštanju.

1953 Proglašen je za narodnega heroja.

1972 Po ukinitvi in uničenju pokopališča v Družmirju pri Šoštanju so njegovi posmrtni ostanki preneseni na pokopališče Podkraj.

2021 Pod pokroviteljstvom Knjižnice Velenje se organizira projekt Kajuh100.

2023 Vlada Republike Slovenije razglasi »Kajuhovo leto«.